Dober večer, še en del je tukaj pred vami. Začetek se navezuje na konec 22. dela. Preden gremo naprej, sem vključila del besedila iz dveh pesmi, ki sta se mi zdeli pravšnji za ta del. Pa Kriva Pota je slovenski prevod za serijo Breaking Bad, sam tko. Tukaj je še povezava do Clairine sobe, ker mi je ni uspelo neki ful opisat v tem delu: https://www.pil.si/forumi/hvalilnica/sobe-likov-iz-smr Aja, pa še tole:
*naslov* Idealna starost za branje te zgodbe je 13+, delno zato, ker se na trenutke ukvarja z dokaj resnimi temami. Zgodba vsebuje med drugim tudi: nazorno jemanje mamil, kletvice, spolno nadlegovanje, nasilje itd. Zgodba ni namenjena komurkoli, ki je 11 ali mlajši*naslov*
*b*“…Golden boy, fueled by achivements,*b*
*b*Looks are so god damn decieving*b*
*b*I’m the proof, yet you believe him,*b*
*b*They see an angel, I see a demon…”*b*
*b*SkyDxddy- 7 Years*b*

*b*“…She’ll never run away from the memories,*b*
*b*Nobody can tell that she’s suffering,*b*
*b*and she still gets dressed up,*b*
*b*even though she’s messed up…”*b*
*b*SkyDxddy- Choker*b*
*b*Vsebinsko opozorilo:*b* omembe spolnega napada, omembe uporabe mamil, blage kletvice, načrtovanje umora

*b*Ravenwood, KY, 17. oktober 2023*b*
Mel je kliknila na Connorjev kontakt, vsa v pričakovanju, da prebere kar ji je poslal.
*b*Connor:*b**i*Imam ta pravi vic zate. Tle:*i*
*i*Vampir brska po smeteh, ko ga pri dejanju zasači*i* *i*prijatelj.*i*
*i*“Kaj iščeš?”*i*

*i*“Uporabljene tampone” mu odgovori vampir.*i*

*i*“Zakaj jih pa rabiš!?”*i*

*i*“Sin se je prehladil, pa mu moram skuhati čaj.”*i*
Po prebranem zapisu si ni mogla kaj, da se ne bi vsaj malo zasmejala.
*b*Mel:*b**i*Jezus Kristus tega pa nisem pričakovala. Lmao, a si prav čakal na priložnost, da mi boš tega poslal?*i*
*b*Connor:*b**i*Šele danes sem se na to spomnil. A si kaj boljš?*i*
*b*Mel:*b**i*Ja*i*
*b*Connor:*b**i*Super*i*

Naredila je globok vdih, preden je začela tipkati svoje naslednje sporočilo. Ni vedela kako dobra poteza je bila to in Marissa bi ji to odsvetovala, a je preprosto morala to storiti. Upala je samo, da ne bo iz sporočila razbral kaj čuti do njega. Vsa živčna in polna pričakovanja hkrati je pritisnila gumb za pošiljanje.
*b*Mel:*b**i*A bi se rad kdaj družil izven šole?*i*

*b*Ravenwood, KY, 18. oktober 2023*b*
Claire Ellis je sedela za svojo pisalno mizo in s svojimi umetnimi nohti bobnala ob mizo. Na računalniku se je predvajala ena izmed epizod druge sezone *i*Evforije*i*, ampak sploh se ni uspela osredotočiti na to, da bi jo dejansko gledala. Šla jo je gledati samo v upanju, da bi nehala misliti na Oliverja Hawthorna. Ugasnila je računalnik.
Vsakič ko ga je zagledala, so jo preplavili spomini na tisti večer. Še zdaj se je lahko v popolnosti spomnila česar se je zgodilo, vonja alkohola na njegovi sapi, tistega groznega zavedanja, ki je sledil občutku njegovih rok, ko je segel pod njeno bluzo in se je začel dotikati…
Sprva je krivila sebe, ker je bila tako pijana in naivna, da je kot fazanka dovolj zaupala starejšemu dijaku. Takoj ko je prišla domov, je šla pod tuš in čeprav si je drgnila kožo, dokler je postala rdeča, se je zatem še vedno počutila ogabno. Oblačila, ki jih je takrat nosila, je še isti večer zabrisala v kot omare in od takrat ni oblekla več.

Vedno ko je bila sama s kakšnim sošolcem ali znancem, je bila vedno vsa oprezna in na trnih, če bo kateri slučajno kaj poskusil. Edini moški s katerim se je počutila povsem varno je bil njen fant. Ko je z glavo ležala v njegovem naročju, vsa okajena od trave, je lahko vsaj za nekaj časa popolnoma pozabila kar se ji je zgodilo. Za svojo izkušnjo še njemu ni povedala, vedela je, kako bi reagiral. Tako zaščitniški kot je, bi se zagotovo fizično spravil na Oliverja, kar bi prineslo posledice. Ne za Oliverja seveda, nikoli zanj. Bil je kapetan nogometne ekipe s samimi dobrimi ocenami, kdo bi verjel, da bi lahko storil kaj takega? Noben na šoli, to je zagotovo. Ozrla se je k listu na njeni mizi, ki se je kot po čudežu znašel v njeni torbi med glavnim odmorom. Pisave ni prepoznala, ampak vedela je, da je bila za tem tista ta nova, tista darkerica, ki je vedno v črnem, da zgleda, kot da je čisto depresivna. Pričakovala je, da bo glede na to kar nosi, bila čisto tiha in nesocialna, a namesto tega, se je z dvignjeno glavo samozavestno sprehajala naokoli. In Claire je sovražila to. Še huje je bilo to, da se je njena družina preselila v hišo točno nasproti njene.

Pismo je bilo polno sočutnih besed in pa nasvetov, ki so bili zanjo čisto nekoristni, recimo tega, da naj gre na policijo (*i*Kot da je to tako lahko, če pa njegov oče dela kot okrožni policist*i*), ali pa, da naj pove odrasli osebi, ki ji zaupa, denimo staršem. (*i*Mami mi bo težila, da moram iti na policijo*i*)
*i*Kako je sploh zvedela za to? To bi moralo ostati med mano in…*i* Kot strela iz jasnega jo je doletel odgovor in zgrabila je telefon. Zvonilo je kakšne trikrat preden je Connor končno dvignil slušalko.
“Hej Claire,” je mirno pozdravil.
“Kako si lahko to storil?!”
“O čem sploh govoriš?”
“Povej mi zakaj sem dobila neko pisemce, polno tolažb pa nekih številk.”
“O sranje,“ je rekel bolj sebi kot njej in se živčno zasmejal. “Nisem mislil, da bo to vzela tako resno. Glej—”
“Ne vem, kaj se dogaja s tabo, ampak obnasaš se, kot da si čisto sam na svetu! Mislim, kaj se ti je zgodilo? Saj vem, da si prizadet zaradi brata, ampak drugi ljudje še vedno obstajamo! Veš kaj, zaradi mene kar bodi s tisto čudakinjo, ker sta prav za skupaj, ampak mene pa ne vtikuj v to!” Odložila je telefon na mizo in zakopala glavo v svoje dlani. *i*Ne rabim pomoči, zagotovo pa ne od tiste čudakinje.*i* Pobrala je list, ga zmečkala in vrgla v koš za smeti pod njeno pisalno mizo.

Collin je bil tisti, ki je veljal za čudaka v očeh dijakov, ki ga niso dobro poznali in iskreno, ko ga je prvo spoznala, se je zdel se je kot popolna tarča zanjo in Jeremyja, a Connor je vsem dal vedeti, da tega ne bo prenašal. Po njegovem izginotju se je vse spremenilo in zdaj je bil Connor tisti, ki se je kot bleda senca molče premikal po šolskih hodnikih.

Še ena oseba, ki jo je sovražila skoraj tako močno kot je Oliverja je bila Brittney. Na začetku se je kar vredu ujela z njo, ampak začela ji je zavidati. Ni imelo veze koliko dragih oblačil je imela, če je nosila nove čevlje od kakšne priznane znamke. Nič od tega ni bilo dovolj, da bi jo sovrstniki začeli oboževati tako kot so Brittney, da bi dosegla tak ugled kot ga je imela ona. Ni ji šlo v glavo kako so lahko njo spregledali, medtem pa se skorajda klanjali Brittney.
Dokončno jo je zasovražila, ko je nekaj tednov po svojem spolnem napadu izvedela, da je začela hoditi z Oliverjem.

Tok njenih misli je zmotil pisk telefona. Ozrla se je proti ekranu. Tam je bila izpisana številka, ki je sicer ni prepoznala, je pa vedela, da je bil pošiljatelj Oliver.
*b*054*127 420*b**i*‘Bi kj skadila? Čez kksnih 5 min grem v tisto podrtijo’*i*
*i*‘Ne hvala’*i*, je odpisala.
Vedela je kaj bo sledilo.
*b*054*127 420*b**i* ‘Tako dolgočasna si.’*i*
*i*Seveda. Kot da je moja krivda, da se nočem družiti s tem kretenom*i*, je pomislila.
*b*054*127 420*b**i*‘Če se še enkrat obnašaš do mene tko kot v pondelk, povem tvojemu fantu, da si cipa k si spala z mano.‘*i*

Roke so se ji tresle in spustila je telefon nazaj na mizo.
Naraje bi ga v tem trenutku s pestjo treščila sredi obraza tako hudo, da se bi mu ulila kri. Da bi on končno čutil takšno bolečino, kot jo ona že skoraj pol leta, bolečino, ki jo je on povzročil. Takrat v ponedeljek, ko je nadlegoval tisto darkerico iz prvega letnika je bilo grozno. Že res, da punca nima nobenega smisla za modo, in je vsak dan doslej izgledala, kot da je namenjena na pogreb, a ji je bilo kljub temu bolano samo biti zdraven in poslušati. Užival je v tem kar je počel in Claire je bilo to očitno. *i*Ne bo nehal*i*. In imela je občutek, da se je samo ona tega zavedala. Če bi nekega dne v novicah videla, da je je bil aretiran zaradi posilstva, je sploh ne bi presenetilo. *i*Če bi bil tukaj, bi dala roke okoli njegovega vratu in ga davila, dokler ga ne bi bilo več…*i*

Pogled ji je zataval k večbarvnemu kovinskemu nožu na vzmet, ki ga je imela na pisalni mizi. Pritisnila je na zaklopko in se zastrmela v sedem centimetersko rezilo. Misli o tem, da bi ga ubila so vsake toliko prišle v ospredje njene glave, a jih je do zdaj vsakič zatrla. Ne več. Zamahnila je predse in si predstavljala kako nož namesto čez zrak zareže v njegov vrat. Vedela je že kakšne bodo naslovnice novinarskih člankov v prihajajočem tednu: *b*‘16-letnica obtožena umora.’*b* *i*Pa saj je Oliver tudi storil kaznivo dejanje, pa se mu ni nič zgodilo.*i* Oči so se ji spet preusmerile h rezilu. *i*To je to, edina rešitev. Od zdaj naprej ne bo škodoval nikomur več.*i*

Vnovič je pobrala telefon in šla pisati svojemu fantu.
*i*‘Hej, a lahk rečeš, da sem bla od 17:20 do nekje 18:30 pri teb doma, če kdo vpraša?’*i*
*b*Jeremy<3:*b* *i*zakaj?*i*
Odpisala je: *i*Sam povej, plis*i*
*b*Jeremy<3:*b* *i*Ok. Obljubim, da povem, srči*i*
*b*Claire:*b* *i*Hvala ti <3*i*
Ugasnila je telefon in ga dala v torbico. Vstala je in se odpravila do velike omare, kjer je imela vsa svoja oblačila. Odprla je dvokrilna vrata in stopila notri. Izbrala je črno usnjeno jakno, katere rokavi so bili že oguljeni. *i*Mogoče izgleda grdo, ampak vsaj kri se ne bo videla*i*. Stopila je nazaj do pisalne mize, vzela torbico, zaprla in pobrala še nož in se odpravila dol po stopnicah v pritličje.

“Kam pa greš?” Ustavila se je. Levo roko, tisto v kateri je držala nož, je skrila za hrbet. Pogledala je desno, kjer je njena mama sedela za kuhinjsko mizo in se ukvarjala z nekimi papirji. Odkar je vedela, je njena mati imela samo fanta za fantom. Noben izmed njih ni bil dober do nje in včasih tudi do njene hčere. Claire ji je na skritem zamerila zaradi tega.
“H Jeremyju.”
Ta zadnji, Drew, je bil z njeno materjo od Claireinega dvanajstega do štirinajstega leta. Spomnila se je še vseh opazk in psovk, ki jih je prejela glede svojega videza in svojih (zanj neprimernih) oblek kadarkoli je pregloboko pogledal v kozarec. Spomnila se je kako je nek večer šla mami pokazati kako se je oblekla in prva stvar, ki je prišla iz njegovih ust je bila: “*i*Daj si nekaj bolj spodobnega gor, s tistimi štiklami izgledaš, kot da si…*i*” Odrinila je spomin na stran.

Njena mama je zmajala z glavo. “Claire, saj veš kaj mislim o tvojem fantu.”
Ob tem je hotela zakričati: *i*‘Samo zato, ker si ti nisi znala izbrati pravega moškega, ne pomeni, da si ga jaz ne morem!’*i*A se je zadržala.
“Mami, saj sploh ni slaba oseba,” je hitro skočila v bran svojemu fantu.
“Nazadnje ko sem ga videla je bilo precej očitno, da je bil pod vplivom mamil.”
*i*A ko je bil tvoj bivši pijan pa mi govoril vse mogoče, nisi rekla nič?*i* je pomislila in jeza je vzplametela v njej za trenutek.
“Samo trava je bila, mami!” je protestirala.
“Mogoče se tebi uporaba marihuane ne zdi tako slaba, ampak to lahko privede do zlorabe česa hujšega,” je odvrnila in se ponovno osredotočila na papirje pred sabo. Claire je izkoristila trenutek in si neopazno spravila nož v žep jakne.

“Ja saj, prav imaš,” je pritrdila, pri tem pa komaj uspela ohraniti resen obraz. “Moj fant je gledal *i*Kriva Pota*i* medtem ko je kadil travo in zdaj že kuha metamfetamin v svoji sobi.” Začela se je hihitati in odšla je proti vhodnim vratom.
“Resna sem, Claire. Kakršnakoli mamila so nevarna. Pazi, da jih ne začneš jemati še ti.” *i*Prepozno mami*i*, je pomislila.
“Kakorkoli že, nazaj bom čez kakšno uro. Ali pa uro pa pol,” je zaklicala, ko je odšla iz hiše. Do graščine je bilo približno dvajset minut hoje, dovolj da si bo v glavi napletla vse laži, ki jih bo rabila povedat, če gre kaj po zlu.