List je dišal po sivki, Aličini najljubši roži. Na njem je pisalo:
"Bila sem tu in šla. Ne trudi se, raje me pokliči. Danes zvečer pridem k tebi. Videla me boš v oknu. Ne hodi mi blizu, in nikomur ne povej, če boš govorila o moji smrti bom izginila.
Rada te imam, Alica".
Enja je bila ob pismu pretresena. Rooe so se ji tresle, bilo jo je strah. Ura je hitro minila in napočil je večer.
Enja je morala iti spat. Bila je v sobi, ležala v temi na postelji. Ni si upala pogledati v okno.
Nekaj je potrkalo. Trkalo je in trkalo, dokler ni pogledala v okno. Bila je Alica. Nekoliko drugačna, nekoliko bolj bleda, ampak ni izgledala kot duh. Bila je bolj podobna človeku.
Nato se je začel dialog.
Alica: "Hojla, ne boj se me"
Enija: "Si to res ti?"
Alica: "Ja ne boj se!"
Enija: "Ali nisi umrla?"
Enija je v tem trenutku pozabila na pismo, ob teh besedah je Alica izginila. Na okenski polici je ostala le še ena kuvarta....