*b* DRUGO POGLAVJE *b*

*i* Fant iz bencinske črpalke *i*

Po približno uri in pol vožnje, smo se ustavili na bencinski črpalki. Pravzaprav sem bila prav vesela, saj sem se v majhnem avtomobilu, kjer je bilo vroče kot v savni, kljub dobro delujoči klimi počutila že zelo utesnjeno. Pomislila sem, kako sem se še pred kratkim na veliko pritoževala nad vremenom, ker ni bilo dovolj toplo za majičko, ki sem jo tako obupno želela obleči. Zdaj pa bi vročino z veseljem zamenjala za hlad. Stopila sem iz avta in globoko vdihnila soparen, a osvežujoč zrak. Svežina je zapolnila moja pljuča in občutek je bil neverjeten. Še trikrat sem globoko vdihnila vonj po poletju, uživajoč v vsakem vdihu. Oddahnila sem si od naporne poti, ki je bila za mano, ter uživala v dragocenih trenutkih tišine in miru. Ella in mama sta šli na stranišče, oče pa v trgovino kupit plastenki ohlajene vode, ki se je v poletnih mesecih še kako zelo prilegala.


V nekem nenadnem trenutku pa je tišino, ki me je obdajala, prekinil globok in pomirjujoč fantovski glas. Dvignila sem pogled. Vse, kar sem videla, so bile kakor oglje temne oči, v katerih sem se kar utopila. Kar stala sem tam na parkirišču pred bencinsko črpalko, na katero so padali sončni žarki, in brez besed sanjarila o pomirjujočem glasu in najlepših očeh, kar sem jih kdaj videla.


»Hm……si ti v redu?«. Te besede so me povlekle iz sanjarjenja na trdna tla parkirišča, v neprijetno realnost. Bilo mi je zelo neprijetno, sodeč po rdečkastem odtenku v katerega so se obarvala moja lica. Pred mano je stal fant, približno istih let kot jaz, s temnimi očmi in z enako temnimi razmršenimi lasmi. Pogled sem preusmerila v tla ter v zadregi odgovorila: »Ja, v redu sem.« Ker me je še zmeraj zelo dvomljivo gledal, sem hitro zatem rekla še: »Samo malce me boli glava. Predvidevam, da zaradi vročine, ki je danes neznosna.« V moj odgovor se je rahlo nasmehnil ter pritrdil: »Res je…..mimogrede, želel sem te vprašati, če morda veš, v kateri smeri je cesta, ki vodi do Gozdnatega izvoza. Morda je to malce neumno, saj verjetno tudi ti tega ne veš, ampak…..« Takrat je utihnil, saj je moja roka sama od sebe švignila v zrak ter pokazala smer. Ob njegovem začudenju, ki se mu je razleglo na obrazu, sem hitro in rahlo v zadregi pojasnila: »V tisti smeri.« To pot sem res dobro poznala, saj smo vsako leto tja hodili na morje. Ob tem me je zopet preplavilo razočaranje, saj sem se spomnila, da letos ne bom več videla prijateljev, ki sem jih na morju srečevala vsako poletje. Tokrat je moja družina, ki tako redko kaj spremeni, naredila spremembo. Kdo bi si mislil, ha?! Družina, ki vsako leto hodi smučat na isto smučišče in družina, ki gre za prvomajske počitnice vedno v isti kraj. Toliko stvari bi lahko spremenila, ampak ne, moja družina bo spremenila edino stvar, ki me drži pokonci v napornem, s ocenjevanji natrpanem mesecu maju – morje.



»Res hvala, zelo si mi pomagala. Prvič smo tukaj, zato se res ne znajdemo. Mimogrede, to ti je padlo.« Iztegnil je roko ter razprl čudovito dlan. Mojo pozornost, ki sem jo posvečala čudovitim prstom na njegovi roki, je od njih odvrnil majhen, pisan slonček, ki mi ga je enkrat podaril Daniel za srečo na tekmovanju. Zavedala sem se, da mi ga je podaril zgolj zaradi želje po zmagi – saj je bil tudi sam član iste skupine – kot zaradi ljubezni do mene. Kljub temu sem ga imela ves čas pri sebi, saj me je spominjal na trenutek, ko mi je fant, za katerega bije moje srce, dal vedeti, da me je sploh opazil, o čemer prej nisem bila prepričana. Vendar v tistem trenutku mi je bilo zanj vseeno. Za Daniela in slončka. Vse, za kar mi je bilo mar, je bil čudovit obraz, okoli katerega so v vetriču plapolali črni lasje, ter oči, ki so zrle vame. Verjetno sem začela buljiti vanj, saj mu je nenadoma postalo zelo neprijetno. Zardela sem, ter hitro pograbila slončka. Ob tem sta se najini roki za hip, droben trenutek srečali. Imel je zelo toplo roko, ob čemer sem začutila mravljince po vsem telesu. Stopila sem korak nazaj. Ko sem po nekaj trenutkih prišla k sebi, sem se odkašljala in rekla: »Hvala in ni problema.« Ob mojih besedah se je toplo nasmehnil, ob čemer sem se kar stopila. Ničesar okoli sebe več nisem opazila, niti avtomobila, ki se je v tistem trenutku pripeljal mimo, niti majhnega fantka, ki je s prsti kazal name. Niti zmedene mame in Elle, ki sta se nama približevali ter nepremično – vendar vsekakor zmedeno – buljili v naju.
~~~
No, pa mi je le uspelo napisati 2.del:stuck_out_tongue_winking_eye:. Res je trajalo nekaj časa, vendar ta del se mi zdi zelo pomemben, zato je tudi malo daljši. Časa pa tudi nisem imela več veliko, saj sem bila na taboru, ta teden pa sem na morju, vendar, ne skrbite, 3.del bom napisala še ta teden. Upam da vam je bil ta del všeč. Sprejemam mnjenja in kritike, pa seveda tudi pohval se ne branim:heart::heart::heart::heart::heart:.

Vaša #spletna_punca <33