*i*Še zadnjič se pogledam v ogledalo in zavzdihnem. To nisem jaz. To ne morem biti jaz. Morda mi je pa tako pač usojeno. Življenje z družino, ki me ne podpira, življenje, kjer še kar ne morem najti pravega prijatelja, kaj šele ljubezni. Usedem se na posteljo in zamižim. Ne vem, kaj sem pričakovala ampak potrebovala sem to. Umaknila sem se v drug svet. Svet teme, samote in miru. Nisem slišala nikogar, ničesar okoli mene. Niti svoje sape ne. Samo tako globoko sem razmišljala, da je ta globina postala že neskončna. Kaj če bi se spremenila, kaj če se kar ubijem, kaj če... kaj če... Odprla sem oči, saj je izven sobe prihajal hrup, ki je celo moje globoko razmišljanje preprečil. Odprla sem sobo in v istem trenutku je mi je v glavo zletel trd kamen. Tako trd, da sem začutila bolečino dlje kot od lobanje in toplo tekočino teči po mojem čelu. Padla sem na tla. Z upanjem, da odhajam na boljši kraj. Z upanjem, da me bo smrt končno vzela k sebi in z občutkom, da me vsaj ona želi...*i*
-------
Zdravo vsi! To je moja prva zgodba, sicer je tukaj le prolog oz. uvod. Upam, da vas je pritegnila, ker res nisem izkušena pisateljica. Hvala, da ste jo prebrali!
Lp,
Bigi