Nekoč, je živela deklica Tinka. Bivala je v osamljeni majhni kamrici sredi večno zasneženega gozda. Družbe ji ni delal nihče. Lahko je samo upala in molila, da ji Bog podari lepo življenje.
Pa se je nekega dne odločila iskati gozdne jagode v gozd. Našla jih je in jih pobrala celo vrečo. Šla je še globlje v gozd in nabrala še jagod. A ji še ni bilo dovolj: še se je spuščala globlje v gozd po jagode. Čez nekaj trenutkov pa je v grmovju zaslišala šume. Takoj se je obrnila in zbežala, saj jo je bilo strah. Medtem se je z vrečo zataknila med trnje in naredila se je majhna luknja, zato so jagode začele padati ven iz vreče. Nevede je puščala sled za seboj.
Ko je prišla domov je takoj zloputnila in zaklenila vrata za seboj. Še nekaj časa je opazovala, nato se spravila v posteljo in zaspala.
Medtem pa je v gozdu radovedna vila Sijajna sledila jagodni poti in seveda jagode tudi sproti jedla. Ko je prišla do hiše, se je tako razveselila, da ni sama v gozdu!
Zjutraj se je Tinka na smrt prestrašila lepega obrazka pred seboj: gledala jo je vila Sijajna.
"Hej, sem Sijajna. Izpolnila ti bom eno željo. Zaželiš si lahko kar hočeš!" je rekla vila, ko je opazila, da je Tinka začudena.
"O, hej. Jaz sem pa Tinka. Kako si našla pot do moje hiše?"
"Zlahkota: puščala si sledi, namreč slastne jagode" je Tinki odgovorila SIjajna.
"A tako, torej. Tja so šle vse moje jagode" je rekla Tinka in premerila trebuh in kasneje še obrobje ustnic vile Sijajne.
"Ja. Zdaj pa si zaželi nekaj lepega."
"Želim si družbo! Ostani z menoj, nikogar nimam! Prosim te, prosim!"
"Hm, no, z veseljem, saj sem tudi sama osamljena. Torej, zdaj živim tu?"
"Ja!"
In tako sta živeli deklica Tinka ter vila Sijajna.