Ko so se njune ustnice združile v poljub, je njena avra zlato zažarela in v njenih očeh je spet zagledal plamen, ki ne bi smel nikoli ugasniti.

Poljub je bil opravičilo in upanje; upanje na svobodo in večnost, kakršnakoli že bo.

BISTROUMNINA DEDIŠČINA #1

Z nasmehom se je vrgla na posteljo in objela mehko svilo. Močni sončni žarki so pričali, da je bilo že krepko čez poldne, vendar ji je bilo vseeno. Ni bila prepričana, da lahko sploh še stoji poleg Njega, brez da bi pod prsti čutila njegove mišice ali vonjala njegove sveže srajce. Srce ji je začelo hitreje biti že ob spominu na mehke ustnice in razmršene bele lase in nehote je zardela, ko se je postavila pred ogledalo v kopalnici in spet pomislila nanj.

Pljusknila si je vodo na obraz in se pogledala. Zagledala je mlado žensko, lahko bi bila skoraj starejše dekle, če je vse rane ne bi spominjale na njeno preteklost. Videla je obraz, ki ji je govoril: »Mar se ne spomniš, kaj se je zgodilo prejšnjič?«

Stresla je z glavo, a se je spet pojavil. »Ljudi prizadaneš, ali pa oni tebe. Zakaj se sploh spuščaš v razmerje?«

Kožo si je obrisala z grobo brisačo in se zamislila.
-

V roki je podržal majhno stekleničko, v kateri je bila prozorna tekočina in jo pretresel. Nič posebnega se ni zgodilo.

»Je še kaj?« je vprašal dvornega pisarja, ki je prebiral listino zapuščine umrle žene.

Pisar je med imeni vseh vnukov in daljnih sorodnikov poiskal pravi odstavek, namenjen njemu.
»Princu drugega vilinskega rodu Legolasu Zelenolistemu, tretjemu nosilcu svojega imena v rodbini Bravery, zapuščam stekleničko, zapečateno z zmajevo sluzjo, staro zaprašeno knjigo o besednih vrstah na dnu omare in nasvet: 'Besede imajo dva obraza. Zima prihaja',« je monotono ponovno prebral debelušen mož.

»To je absurdno,« je dejal oče in v roko prijel knjigo. »Zapusti ti slovar in tekočino, ki bi bila lahko voda iz bližnjega potoka.«

Samo skomignil je z rameni.

»Ne rabiš sprejeti njene dediščine, Legolas. Ženska je bila že malo nora in dementna,« mu je predlagal kralj, »takih knjig imamo polno knjižnico, da o vodi sploh ne govorim.«

Kralj je zmajal z glavo, a vseeno pustil sinu vzeti nenavadne stvari. Legolas se je obrnil in napotil proti vratom.

»Zdelo se mi je prav, da ti povem,« je rekel Vuron, »Doramirju sodijo zvečer. Mislim, da bi si to Auriel želela ogledati, sodeč po govoricah o njunem sovražno nastrojenem odnosu.«

Očetu je pokimal in kar se da hitro odšel do svoje sobe, da bi premislil o vsem skupaj. Na poti do tja, je srečal Wyatta in mu pomenljivo pomignil, naj mu sledi. Čim so se vrata Legolasove sobe zaprla, se je Wyatt hudomušno nasmehnil.

»In?« ga je vprašal. »Kako je bilo?«

»Kako je bilo kaj?«

»Oh, saj veš no,« se je zasmejal in se vrgel na usnjen naslonjač.

»Samo potolažil sem jo,« je v zadregi rekel princ. »Veliko je prestala.«

»Vedel sem, da se nekaj plete med vama,« je pojasnil Wyatt. »Tiste iskrice v očeh, ko si jo gledal…«

Legolas je zarenčal, vendar samo pospravil stekleničko na varno mesto, knjigi pa očistil prašne platnice.

»Ko sem jaz spoznal Avery…« je začel Wyatt na široko razlagati in obujati spomine na dni, ko je spoznal svojo zaročenko.

»Hej, Wyatt, zagotovo imava pametnejše delo, kot pa poslušanje tvojih ljubezenskih zgodb,« mu je rekel, vendar ga ta ni poslušal.

»Bil je nek topel večer in v zraku sem lahko vonjal cvetlice…«

»Pa smo spet tam,« si je sam pri sebi zamrmral Legolas in začel prelistavati knjigo, ki mu jo je zapustila Bistroumna.

:speaking_head: Že kar nekaj dni (*khem* več kot en teden *khem*) ni bilo novega dela, ampak končno je spisan. V tej objavi je skrit en *Easter Egg iz zelo dobro poznane serije. Ga bo kdo našel :wink:?
Srečnežu z dobrim spominom in pa predvsem okusom za knjige ne bo to težko, kajne :grin:?

*Easter Egg - Pogost izraz za neko frazo, dejanje ali rek izvzet iz kakšne zelo poznane knjige, serije ali filma, nato pa ga pisatelj vnese v svojo novo zgodbo.