Prejšnjič...
»Porota se zavezuje, da bo pravično in verodostojno odločala o usodi obtoženega Doramirja Vaayuna četrtega nosilca imena v svoji rodbini in namestnika enega izmed poveljnikov kraljeve garde, princa Legolasa Zelenolistega…«

BISTROUMNINA DEDIŠČINA #3

Auriel je otrpnila in osupla nehala poslušati. Vedela je, da je Legolas na visokem položaju, pa vendar si ni mislila, da ob vseh kraljevih obveznostih in srečanjih še poveljuje vojski. Občudovanje do njega je iz dneva v dan raslo. Njej je bila sreča naklonjena, saj je imela ne samo eno, ampak kar dve starejši sestri, ki sta jo reševali kraljevih obveznosti, da se je sama lahko posvetila samo urjenju in redkokdaj dolgočasnim večerjam z uradniki.

Z očmi ga je poiskala in ga zagledala, kako je stal nasproti nje, le, da na drugem koncu dvorane. Napeto je poslušal Sewala, kako je ta drdral svojo prisego in bral z zvitka formalnosti, ki so morale biti prebrane pred začetkom vsakega sojenja.

Kralj in porota sta bila strogo varovana; vojaki so hodili na obhode okoli klopi in tako zagotovili preprečevanje izgredov in vpitja, ki se je pojavilo vsakič, ko je bilo omenjeno Doramirjevo ime. Prav tako so se dvorjani bali serafske bojevnice, ki je zdaj brez njihove vednosti stala med njimi in poslušala jecljanje porote ter vse njihove prisege.

Ko je zadnji član porote zaprisegel, je tožilec vstal in oznanil, da je čas za Doramirjevo pričevanje.
Dve vilinji dvorni dami, ki sta sedeli v klopi nekaj čevljev pred njo, sta začeli glasno protestirati in vpiti.
»Izpustite ga, on je nedolžen!« in »Vse skupaj je nesmisel!«, se je razlegalo po dvorani in pritegnilo kar nekaj pozornosti.

Videla je Legolasa, kako se je namrščil in se s hitrimi koraki napotil do njiju. Kmalu so se ženskama pridružili še drugi in spet se je po dvorani razlegel trušč.

»In zato tako sovražim javna sojenja,« si je Auriel zamrmrala sama pri sebi. »Neumni ljudje verjamejo neumnim ljudem.«

Princ je vilinji dami mirno odpeljal ven, ostali bojevniki pa so dokaj hitro poskrbeli za mir med ljudstvom. Sojenje se je lahko nadaljevalo, Legolas pa se je postavil poleg nje.

Vsa pozornost je bila usmerjena v osrednji dve klopi pred prestolom in izgrede, ki so se vrstili eden za drugim, zato se ni prav nihče menil za princa in senco na koncu dvorane.

Ni vedela kaj naj si misli. Od poljuba ga še ni srečala, on pa tudi še ni govoril z njo, zato je sklenila, da se bo pretvarjala, kot da se med njima ni nič zgodilo. Verjetno si je mislil enako, saj zdaj ni črhnil niti besedice.

Auriel je pogledala kralju v obraz. Skrajno se je dolgočasil in med prsti vrtel svoj zlat prstan, medtem pa z nogo nalahno topotal po marmornatih tleh. Ni vedela ali kralja vse skupaj rahlo zabava ali pa se sprašuje, kdaj se bo vse končalo in lahko nehajo s tratenjem njegovega časa.

Naslonila se je na steno, nato pa nekaj začutila na dlani. Legolas se je počasi dotaknil njene roke in v njej je prepoznala zložen listek. Brez besed ga je sprejela in se spet posvetila sojenju.

»Doramir Vaayun je obtožen načrtne prekinitve verskega obreda z nasiljem. Porota bo odločala o njegovem kaznovanju,« je naznanil Sewal.

Auriel je debelo pogledala.
»Kaj ga ne bodo obsodili na poskus umora? Prasec me je skoraj ubil,« je skoraj neslišno vprašala Legolasa.

Ob žaljivki je zavzdihnil, češ 'kaj te mama ni učila primernega vedenja', nato pa se malo zamislil in z očmi prečesal vse člane porote.

»Podkupil je nekaj od njih,« ji je tiho odvrnil in pomignil na ljudi ob kralju.

Ni si mogla predstavljati, kako je Doramirju to uspelo; v Krajini Višav so na zid pribili skoraj vsakega, za katerega so mislili, da se laže ali poskuša izogniti kazni, tukaj pa imajo cel sodni postopek in podkupljivo poroto, ki dopušča, da se še najhujši zločinec izmaže na prostost. Ni bila še priča takemu sojenju, zato je bila kar vesela, ko se je Garel med obhodom čez grad na hitro ustavil pri njej in ji sporočil novico.

Možje v poroti so se skoraj neslišno pogovarjali, a je zaradi presenetljive tišine uspela ujeti nekaj besed.
»…dober možak…ljudstvo…le najboljše…kar je rekel…dober položaj v vojski…ne zameriti…«

Vsi člani porote, kralj, Doramir in Sewal so vstali in se obrnili proti zbranemu ljudstvu.

»Doramir Vaayun je oproščen,« je Sewal svečano razglasil in vilini so odločitev porote pospremili z odobravanjem.

Nekateri so Doramirju veselo čestitali, spet drugi so že vzdigali kozarce in nazdravljali domovini in predvsem dejstvu, da bo ona kmalu visela na vislicah, brez da bi vedeli, da stoji praktično za njimi in jim diha za vrat, kralj pa jo bo pod določenimi pogoji izpustil. Kako so naivni.

Ni se menila za grdo govoričenje, in je le previdno razprla listek. Zastrmela se je v poševno pisavo in namrščeno prebrala vrstice. Začudeno se je obrnila, vendar Legolasa že ni bilo več tam. Z listkom v roki ter neslišno kot senca, v kateri je prej stala, se je napotila v svojo sobo in pričela z delom.

:speaking_head: Jej, končno smo se prebili na zanimiv del! Kaj mislite, da piše na listku?
Napiši v komentarje in naslednjič sporočim kdo se je najbolj približal.
P.S. Podeljujem virtualno nagrado za najbolj izviren odgovor :blush:.