SOLVED KINGDOM / Obred #1
16
Poglavje OBRED posvečam muci Zajči, ki je bila moja prva bralka, ki je komentirala sam začetek in po tolikšnem času še vedno spremlja zgodbo. Res hvala :blush:! Če ne bi bilo tvojih komentarjev na začetku sploh ne vem, če bi nadaljevala z zgodbo.
Prejšnjič...
Počasi se je njuna skupina razvrstila v enega izmed obročev okoli kroga skal in princesa je na kamniti mizi uzrla starko, staro kot sama zemlja, ki je negibno ležala in s steklenimi očmi zrla v nebo. Izza oblakov se je prikazal Mesec in brez kakršnegakoli poziva je Auriel vedela, da se je obred pričel.
OBRED #1
Vilini, razporejeni v obroče, so drug drugemu položili roke na rame in predstavljali nerazdružljivo raso, povezano v dobrem in slabem. Sama v Kraljestvu Višav še ni nikoli doživela tolikšne enotnosti med ljudstvom, in to je vilinom zavidala.
Hitro je še sama položila roko Wyattu na rame in se ozrla po nerazklenjeni verigi, v tistem pa jo je nekdo za njo močno zgrabil za ramo. Ni se upala ozreti, saj so ji prameni las ušli iz kapuce in se je bala, da jo pregrinjalo ne zakrije dovolj, zato je samo mirno stala in opazovala.
Čez nekaj časa so tišino pretrgali nežni toni in iz vrst so stopile mlade vilinke, ki so pele žalostno melodijo in počasi stopale proti središču dogajanja, kamniti mizi. Pesem je potihnila in Legolas se je odkašljal. Čeprav ga je bolj slabo videla, je slišala vsako besedo, ki jo je izrekel.
»Esta uniqa de staril.«
Vilini so kot eno pogledali v nebo in odgovorili.
»Kela da sa tirima.«
Upala je, da ne izgleda preveč očitno, kako nima pojma in ne ve kaj se dogaja, zato se je zanašala na to, da so ostali preveč osredotočeni na dogajanje in ne na čudno vilinko v peti vrsti.
Mrmranje je potihnilo in spet so se zagledali v Legolasa. V rokah je držal pladenj in na njem tri srebrne čaše. V soju lune so se belo svetlikale in metale sijoče žarke na žensko na mizi.
»Naj tvoja duša ne pozabi spominov,« je začel Legolas z mirnim glasom in strmel v starko, »Poskrbi za mir in pravičnost za nas, ki smo ostali, ti pa si ustvari novo življenje v kraljestvu vesolja in svobode. Naj se tvoja kri pretaka po žilah vseh rodov in vliva upanje naši rasi.«
Do njega so pristopile tri vilinke in vsaka je svojo čašo nesla določeni osebi v vrsti. Prvo je dobila mlada ženska, sodeč po solznih očeh verjetno sorodnica umrle, druga čaša je pripadla visokemu in vitkemu vilinu, ki bi bil lahko star še bolj kot Bistroumna, zadnjo pa je prepevajoča vilinka podala čisto majhni deklici s črnimi lasmi, ki je stala nekje v bolj oddaljeni vrsti zadaj.
»Naj tvoja duša ne pozabi spominov,« so vsi rekli v en glas, ko so prejemniki nagnili čaše in izpili iz njih tekočino.
Vilinska dekleta so spet začela prepevati posmrtno melodijo in takrat so se vsi začeli pomikati naprej. Skoraj je izpustila Wyattovo ramo, ko so vrste postav začele hoditi, da so ustvarile premikajoče se obroče okoli kamnov, ki so omejevali središče dogajanja.
Previdno je postavljala eno nogo pred drugo in poskušala ujeti ritem obredne hoje, ki so ga imeli vilini, ko so hodili eden za drugim in se pri tem držali za ramena, da so še vedno tvorili nerazdružljivo verigo.
Kmalu je ugotovila, da se je njuna vrsta približala starki na mizi in zagledala Legolasa, ki ji je nekaj poskusil sporočiti z očmi. Takrat je videla prvega vilina, ki je vodil najbližji krog in je zdaj svojo vrsto popeljal v krog kamnov. Priklonil se je umrli starki in zamrmral nekaj nerazločnega, nato pa stopil čisto na rep kolone. Sledil mu je drugi v vrsti in tako naprej, dokler ni na vrsto prišel obroč, ki ga je tvorila tudi sama. Pozorno je opazovala vilina pred Wyattom in se zavedla, da bodo v nekaj trenutkih vse oči uprte vanjo, tako kot bodo v Wyatta ravnokar.
Wyatt se je elegantno priklonil mrtvi postavi in zašepetal besede dovolj na glas, da jih je Auriel lahko slišala.
»Uneque masun de la vidah.«
Ko se je odmaknil, ga je posnemala in zašepetala približek tistega, kar je slišala, hkrati pa opazovala vse oči, ki so jo pozorno gledale. Že je hotela oditi za Wyattom, a jo je vilin za njo z nečem sunil in jo potisnil na kolena. V trenutku ko je začutila trda tla, je vedela, da se to ne bi smelo zgoditi.
Nekdo jo je razkril.
Silovito ji je potegnil kapuco iz glave in ji na vrat pritisnil mrzlo rezilo.
Začutila je njegovo sapo na ušesu. »Pa te imam.«
Srce ji je zastalo.
:speaking_head:Včeraj sem hotela objaviti nov del, a sem si premislila, ker mi ni bil všeč in sem vedela, da ga lahko še izpopolnim. Torej sem idejo prespala in se odločila za popolnoma drugačno verzijo. Upam, da vam je všeč :wink:!
Prejšnjič...
Počasi se je njuna skupina razvrstila v enega izmed obročev okoli kroga skal in princesa je na kamniti mizi uzrla starko, staro kot sama zemlja, ki je negibno ležala in s steklenimi očmi zrla v nebo. Izza oblakov se je prikazal Mesec in brez kakršnegakoli poziva je Auriel vedela, da se je obred pričel.
OBRED #1
Vilini, razporejeni v obroče, so drug drugemu položili roke na rame in predstavljali nerazdružljivo raso, povezano v dobrem in slabem. Sama v Kraljestvu Višav še ni nikoli doživela tolikšne enotnosti med ljudstvom, in to je vilinom zavidala.
Hitro je še sama položila roko Wyattu na rame in se ozrla po nerazklenjeni verigi, v tistem pa jo je nekdo za njo močno zgrabil za ramo. Ni se upala ozreti, saj so ji prameni las ušli iz kapuce in se je bala, da jo pregrinjalo ne zakrije dovolj, zato je samo mirno stala in opazovala.
Čez nekaj časa so tišino pretrgali nežni toni in iz vrst so stopile mlade vilinke, ki so pele žalostno melodijo in počasi stopale proti središču dogajanja, kamniti mizi. Pesem je potihnila in Legolas se je odkašljal. Čeprav ga je bolj slabo videla, je slišala vsako besedo, ki jo je izrekel.
»Esta uniqa de staril.«
Vilini so kot eno pogledali v nebo in odgovorili.
»Kela da sa tirima.«
Upala je, da ne izgleda preveč očitno, kako nima pojma in ne ve kaj se dogaja, zato se je zanašala na to, da so ostali preveč osredotočeni na dogajanje in ne na čudno vilinko v peti vrsti.
Mrmranje je potihnilo in spet so se zagledali v Legolasa. V rokah je držal pladenj in na njem tri srebrne čaše. V soju lune so se belo svetlikale in metale sijoče žarke na žensko na mizi.
»Naj tvoja duša ne pozabi spominov,« je začel Legolas z mirnim glasom in strmel v starko, »Poskrbi za mir in pravičnost za nas, ki smo ostali, ti pa si ustvari novo življenje v kraljestvu vesolja in svobode. Naj se tvoja kri pretaka po žilah vseh rodov in vliva upanje naši rasi.«
Do njega so pristopile tri vilinke in vsaka je svojo čašo nesla določeni osebi v vrsti. Prvo je dobila mlada ženska, sodeč po solznih očeh verjetno sorodnica umrle, druga čaša je pripadla visokemu in vitkemu vilinu, ki bi bil lahko star še bolj kot Bistroumna, zadnjo pa je prepevajoča vilinka podala čisto majhni deklici s črnimi lasmi, ki je stala nekje v bolj oddaljeni vrsti zadaj.
»Naj tvoja duša ne pozabi spominov,« so vsi rekli v en glas, ko so prejemniki nagnili čaše in izpili iz njih tekočino.
Vilinska dekleta so spet začela prepevati posmrtno melodijo in takrat so se vsi začeli pomikati naprej. Skoraj je izpustila Wyattovo ramo, ko so vrste postav začele hoditi, da so ustvarile premikajoče se obroče okoli kamnov, ki so omejevali središče dogajanja.
Previdno je postavljala eno nogo pred drugo in poskušala ujeti ritem obredne hoje, ki so ga imeli vilini, ko so hodili eden za drugim in se pri tem držali za ramena, da so še vedno tvorili nerazdružljivo verigo.
Kmalu je ugotovila, da se je njuna vrsta približala starki na mizi in zagledala Legolasa, ki ji je nekaj poskusil sporočiti z očmi. Takrat je videla prvega vilina, ki je vodil najbližji krog in je zdaj svojo vrsto popeljal v krog kamnov. Priklonil se je umrli starki in zamrmral nekaj nerazločnega, nato pa stopil čisto na rep kolone. Sledil mu je drugi v vrsti in tako naprej, dokler ni na vrsto prišel obroč, ki ga je tvorila tudi sama. Pozorno je opazovala vilina pred Wyattom in se zavedla, da bodo v nekaj trenutkih vse oči uprte vanjo, tako kot bodo v Wyatta ravnokar.
Wyatt se je elegantno priklonil mrtvi postavi in zašepetal besede dovolj na glas, da jih je Auriel lahko slišala.
»Uneque masun de la vidah.«
Ko se je odmaknil, ga je posnemala in zašepetala približek tistega, kar je slišala, hkrati pa opazovala vse oči, ki so jo pozorno gledale. Že je hotela oditi za Wyattom, a jo je vilin za njo z nečem sunil in jo potisnil na kolena. V trenutku ko je začutila trda tla, je vedela, da se to ne bi smelo zgoditi.
Nekdo jo je razkril.
Silovito ji je potegnil kapuco iz glave in ji na vrat pritisnil mrzlo rezilo.
Začutila je njegovo sapo na ušesu. »Pa te imam.«
Srce ji je zastalo.
:speaking_head:Včeraj sem hotela objaviti nov del, a sem si premislila, ker mi ni bil všeč in sem vedela, da ga lahko še izpopolnim. Torej sem idejo prespala in se odločila za popolnoma drugačno verzijo. Upam, da vam je všeč :wink:!
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Super je res sem se vživela
0
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
UAU. Ne morem verjeti kako dobro pišeš, in še bolje zaključiš. Oprosti ker nisem komentirala zadnjega dela, ampak sem ga nekako zgrešila in sem ga prebrala pred nekaj minutami. V glavnem: Neverjetno dobro opisuješ in KOMAJ ČAKAM naslednji del, ker želim ugotoviti kaj se bo zgodiloooo!!
Lp, No Name
Lp, No Name
0
Nič hudega, ob toliko objavah je čisto možno, da se kakšen del zgreši :)
Sicer pa sem vesela, da ti je všeč in komaj čakaš nadaljevanje <3
LYSM
Sicer pa sem vesela, da ti je všeč in komaj čakaš nadaljevanje <3
LYSM
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Za začetek: Hvala in ni za kaj!!:grin:
Ampak resno, tole bi lahko bila knjiga. Samo še Legolasu spremeniš ime, pa je! :grinning:
Ker, ti res pišeš kot prava pisateljica.
Si prepričana da ne kopiraš??
Saj se hecam, všeč mi je tudi, da deli prihajajo precej pogosto.
Lp,
muca Zajči
Ampak resno, tole bi lahko bila knjiga. Samo še Legolasu spremeniš ime, pa je! :grinning:
Ker, ti res pišeš kot prava pisateljica.
Si prepričana da ne kopiraš??
Saj se hecam, všeč mi je tudi, da deli prihajajo precej pogosto.
Lp,
muca Zajči
0
Res hvala za vse pohvale! Glede knjige še nisem razmišljala, je kar dosti dela s tem projektom, ampak nikoli ne raci nikoli...
Kopiram le iz svoje glave in domišljije :)
Hvalaaaaa, res se trudim, da vas ne pustim čakati dolgo in poskušam čim prej napisati nadaljevanje :)
LYSM <3
Kopiram le iz svoje glave in domišljije :)
Hvalaaaaa, res se trudim, da vas ne pustim čakati dolgo in poskušam čim prej napisati nadaljevanje :)
LYSM <3
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
(brez besed)
L.P.
Tista
L.P.
Tista
0
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Aaaaaaaa! Razneslo me bo zaradi zaključka! Zdaj pa svečano oprostite nujno moram brati nov del!
P.S. Oprosti, ker nisem kom. z lepimi besedami, ampak se mi res mudi brati drug del!
Oh, kaj pa govorim. Vedno je čas komentirati tako dobro zgodbo.
Carska, fenomenalna, prekašaš vse meje!!!!!!!!
P.S. Oprosti, ker nisem kom. z lepimi besedami, ampak se mi res mudi brati drug del!
Oh, kaj pa govorim. Vedno je čas komentirati tako dobro zgodbo.
Carska, fenomenalna, prekašaš vse meje!!!!!!!!
0
Moj odgovor:
sezgodi
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
samopodoba/samozavest
živijo,
bom kratka in jedrnata.
mene ZELO skrbi in me briga kaj si drugi mislijo o meni. ampak kokr mene skrbi ni vec uredu.
vedno ko kam grem kjer so nepoznani ljudje se bojim da se mi smejejo in usak govor potiho mislim da je o meni (na slab nacin). ne morem zaupat sama sebi, jaz lahko znam za test vse, se veliko učim, snov razumem.. ampak ko dobim test pred sebe slisim samo še "nic vredna si ne bo ti uspelo" in potem je slabo. res slabo. Ampak to se samo še slabša. Včasih sem prenesla biti z nepoznanimi ljudmi v prostoru in sem se po nekaj časa sprostila, ampak zdaj nemorem biti niti več s prijatelji. zavračam povabila da bi se dobili, na rojstnih dneh sem večino tiho. Treniram nogomet in pred vsako tekmo in med vsako tekmo se zjokam, da ce kaj zafrknem me bojo judgali, se mi smejali.. nemorem več..
Kaj naj naredim?
hvala vsem:heart:
bom kratka in jedrnata.
mene ZELO skrbi in me briga kaj si drugi mislijo o meni. ampak kokr mene skrbi ni vec uredu.
vedno ko kam grem kjer so nepoznani ljudje se bojim da se mi smejejo in usak govor potiho mislim da je o meni (na slab nacin). ne morem zaupat sama sebi, jaz lahko znam za test vse, se veliko učim, snov razumem.. ampak ko dobim test pred sebe slisim samo še "nic vredna si ne bo ti uspelo" in potem je slabo. res slabo. Ampak to se samo še slabša. Včasih sem prenesla biti z nepoznanimi ljudmi v prostoru in sem se po nekaj časa sprostila, ampak zdaj nemorem biti niti več s prijatelji. zavračam povabila da bi se dobili, na rojstnih dneh sem večino tiho. Treniram nogomet in pred vsako tekmo in med vsako tekmo se zjokam, da ce kaj zafrknem me bojo judgali, se mi smejali.. nemorem več..
Kaj naj naredim?
hvala vsem:heart:
Obvestila
1.9.2024
Veliki literarni natečaj "NAJST"
Sodelujte na natečaju "NAJST," ki ga najdete v rubriki FESTIVAL!
Dogodek je del programa bralne kulture, ki ga sofinancira Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.
POIŠČI PILOVCA/KO
Pogosta vprašanja
POSVOJI ŠNOFIJA!
Priljubljene objave
Oglas
Zadnji odgovori
nemorm nc druzgq rec:sob::sob::sob::sob::sob::sob::sob::sob::tired_face::tired_face::tired