Po vikendu sem nazaj z nadaljevanjem in vam pošiljam nov zagon za dober začetek tedna !

»Morda pa bodo starešine vedele kaj storiti,« je upajoče dejal eden od bojevnikov in jo premišljeno opazoval. Sicer pa iz pogovora ni izvedela prav veliko, le da je predrznemu vilinu ime Dora, najmanjšemu Garel in da jo bo dolgolasi vilin z srebrnimi lasmi po imenu Legolas odpeljal do svojega očeta.

POTOVANJE #1

Še sonce ni dobro vzšlo, ko se je prebudila zaradi krokarja, ki jo je ponorelo obletaval in skakal okoli nje. Vsedla se je in noge potisnila k prsim, medtem pa se ji je nadležen ptič prikradel za hrbet in jo začel kljuvati po krilih. Že se je obrnila, da bi ga spodila, a se je samo zbegano zastrmela v travo na kateri je ležala.

Bila je zažgana. Ali še bolje, trava je bila osmojena. Kar se da neslišno se je prestavila korak stran in začela trgati črno zelenje. Ni dvomila, da jo vilini v spanju ne bi slišali, zato se je pretvarjala, da trga krokarju travo.

»Pridi ptiček, izvoli travo,« mu je neumno prigovarjala in z razbolelimi zvezanimi rokami delala nered v srednje visoki travi. Na njeno presenečenje je krokar res stopical in skakal okoli nje, ko je kupčke osmojene trave metala in pustila vetru, da jih raznaša naokoli po jasi.

Ko se je nebo obarvalo v barve jutranje zarje in o zažgani travi ni bilo več veliko sledu, so se prebudili tudi vilini na drugi strani jase. Niti pogledali je niso in v manj kot nekaj minutah pospravili svoje stvari: tanke odeje in orožje, nato pa prišli ponjo, ki je še vedno zvezana čakala.

Brez besed so ji odvezali boleče dlani, noge in krila, da je spet začutila nežen vetrič med peresi. Zakrulilo ji je v želodcu. »Zajtrk?« je lačno vprašala in se poskusila spomniti kdaj je v Parizu nazadnje jedla. Vilini so si z posmehom na ustnicah izmenjali neme poglede.

»Pozneje,« je rekel najmanjši vilin Garel, še vedno vidno slaboten od dogodkov sinoči. Samo skomignila je z rameni in vstala, ter si z obleke otrkala travo. V naslednjem trenutku jo je nekdo iz zadaj potegnil k sebi in ji zamašil usta, da ni mogla zakričati.

Zbistrila si je misli in pred očmi se ji je nehalo megliti. Saj so jo vendar že ugrabili, čemu torej to?
Pred seboj je zagledala vilinskega princa s črnim kosom blaga v rokah, ki je prihajal proti njej. Ko ji je čvrsto zategnil prevezo čez oči, je spet lahko zadihala in prijem vilina, ki jo je držal, je popustil.

»In zakaj to?« je nejevoljno vprašala in prekrižala roke na prsih.

»Včasih nam ne pomagajo vse sposobnosti sveta, da človeka ubijemo le v eni sekundi, če pa ne vidimo, da stoji točno pred našimi slepimi očmi,« je prepoznala Legolasov mirni glas. Modre besede za tako mladega vilina

Roke je stegnila za glavo in poskusila odvezati vozel. Na njeno presenečenje niso imeli nič proti in je niso zaustavili, nato pa začudena spoznala, da takšnega vozla še ni videla. Dvakrat zavit v levo in sredinski poteg v desno, vsekakor specifičen vozel, ki služi svojemu namenu.

»Ne trudi se, punčka,« jo je opomnil zaničljiv glas, ki ga je prepoznala kot črnolasčevega »ne moreš ga odvezati.«
Garel se je strinjal. »Res je. Sicerjanski vozel, je eden najmočnejših vozlov.«

Sem pač ni prišla na učno uro o vilinskih vozlih, zato je samo prhnila in že jo je eden prijel za nadlahtet.

Začeli so pot do prestolnice Podzemlja.


Bi znal kdo opisati pot do palače? Kakšna naj bi izgledala (pot + palača)?
Kot vidite, pride še en del z naslovom POTOVANJE, zato kar na dan z idejami !