"Rada te imam."
"Jaz tudi tebe, čebelica," sem se nasmehnila Hailey, katere oči so se že zapirale. "Zdaj pa zaspi prav?"
Prikimala je.
"Se vidiva zjutraj."
Ugasnila sem luč in počasi, nežno zaprla vrata njene sobe.

Ura je bila okoli osmih zvečer in mami še ni bilo iz pogreba. Tako sem morala Hailey spraviti v posteljo sama.
Zavzdihnila sem in se sesedla na kavč v dnevni sobi. Med rokami sem stiskala kozarec mrzle vode z limono in si masirala sence.
Vsak trenutek, ko sem bila sama, se je ta grozna tesnoba vrnila.

S palcem sem pogladila usnje kavča. S pogledom sem zaokrožila po sobi. Vse je bilo skrbno pospravljeno, urejeno, s tistim priokusom domačnosti. A še vseeno se je vse zdelo narobe. Dnevna soba je bila prostor, ki nas je, ko je bil oči še tu, najbolj združevala. Tukaj smo preživeli številne večere, pred televizijo ali ob kakšni družabni igri.
Zdaj, ko očija ni več se vse zdi tako... *i*prazno.*i*
Vse se zdi tako obupno. Kot da bi nas njegova izguba zakopala v črno luknjo iz katere ne moramo.
Za trenutek sem v grlu začutila cmok in čisto malo vlažnosti v očeh, ki je takoj za tem izginila.
Zavzdihnila sem.
Glavo sem naslonila nazaj in zaprla oči.
Čutila sem kako se vame počasi krade tisti občutek zaspanosti, za katerega so bile po vsej verjetnosti, krive vse neprespane noči za mano.
Še nekaj minut in sem zaspala.

Bila sem na plaži. *i*Tisti*i* plaži. Tej plaži na kateri se je vse zgodilo. Ista je bila kot pred parimi tedni. Sonce je grelo pesek, valovi so te kar vabili da zaplavaš v njih, lahko sem slišala škržate, čutila veter v laseh...
Naredila sem nekaj korakov in pred sabo zagledala dve maski, brisači, dva para natikačov in dva nahrbtnika. Prizor mi je bil še preveč znan.
Nato sem naju zaslišala. In samo njegov glas me je zlomil bolj kot sem si kadarkoli mislila, da me lahko.
Tokrat sem začutila solze v očeh. Obrnila sem se. Čisto počasi. Počasi, počasi, počasi... in... zagledala sem ga.
Bilo je tako nevzdržno. Zgrudila sem se na pesek. Poleg njega sem stala jaz. Nasmejana, vesela, niti zavedala se nisem kaj se bo zgodilo.
Tako bolelo je, v glavi mi je bobnelo, solze so mi začele liti iz oči, želela sem si kričati, a iz mojih ust ni prišlo nič.
"...daj no!"
Je rekel. *i*Nasmejano.*i* *i*Prešerno.*i* *i*Veselo.*i*
"Takoj pridem. Samo še pogledam nekaj na telefonu."
Lagala sem. Ničesar nisem imela za pogledati. Samo ni se mi še takoj ljubilo z njim.
"Prav. Ampak držim te za besedo!"
Zasmejala sva se.
Pograbil je masko in stekel v vodo, jaz pa sem še nekaj sekund gledala za njim, nato pa se vlegla na pesek in strmela v oblake nad sabo.
Gledala sem sebe in njega. Zaplaval je, jaz pa še strmela nekam v prazno in se ne menila za to kaj se dogaja z mojim očetom. Točno vedela sem kaj sledi. Histerično sem se začela dreti nase.
"VSTANI! VSTANI, PROSIM POJDI ZA NJIM!"
Z rokami sem si začela puliti lase in jokati.
"PROSIM! PROSIM POJDI ZA NJIM, PROSIM, ŠE IMAŠ ČAS, POTEM BO PREPOZNO!"
Hlipala sem, cepetala, brcala samo sebe, se vlekla ampak zdelo se je kot da ne bi opazila ničesar. Za tisto mene tukaj, sem bila nevidna.
"Prosim. Prosim. Prosim. P-prosim."
Sem zahlipala, nato pa se spet zadrla
"VSTANI IN GA REŠI, PROSIM."
"BELLA PROSIM, VSTANI, PROSIM, PROSIM, PROSIM REŠI GA, POJDI ZA NJIM, POPRAVI KAR SE JE ZGODILO PROSIM!"
Še zmeraj nič.
Izgubljala sem upanje, tako močno sem brcnila v to drugo Bello, a še zmeraj nič.
"PROSIM, POPRAVI VSE. POJDI ZA NJIM, REŠI GA. NE GLEJ TEH OBLAKOV, S TEM BOŠ VSE POKVARILA, NE PREDSTAVLJAŠ SI KAKO HUDO JE, KO GA NI VEČ! PROSIM. Prosim."
Sem zatulila.
Nato se domislila nečesa drugega in se sama pognala za očetom.
Stekla sem v vodo, ne glede na to, da me je zeblo. Videla sem ga kako se je potopil. Hotel je poiskati kakšne školjke, alge ali pa karkoli drugega kar bi ga zanimalo in kar je ustvarila narava. Tudi jaz sem se potopila. Opazovala sem ga, ga vlekla za roko, se drla čeprav se me pod vodo ni slišalo, prepričevala sem ga naj priplava na površje preden bo prepozno. A ni me videl. Niti slišal. Še naprej je bil pod vodo, z radovednostjo opazoval ribo, ki je še ni videl. Razmišljal kako bo lahko pisal o njej v njegovem članku...
Bolečina je presegla meje normale. Tako močno sem si ga želela rešiti, ga pripeljati na površje...
*i*Prosim.*i*
Sem jokala.
*i*Prosim pojdi ven iz vode, pojdi na površje.*i*
Nato sem videla tisti njegov izraz na obrazu, kot da bi ga nekaj zadelo. Zavrtelo se mu je. Zgrabil se je za čelo in se vračal nazaj po površju, ko je glavobol postal tako nevzdržen, bolečina tako huda. Lahko sem jo čutila. Dobesedno sem jo lahko čutila. Čutila sem vse kar je čutil on. Začelo mu je zmanjkovati zraka. Z roko je hlastal po gladini. Želel si je priti do zraka. *i*Želel si je.*i*
Medtem sem se tudi jaz na plaži, podala v vodo, ko sem videla da ga že nekaj časa ni na površju. Drla sem se... Ga iskala. Jokala. Se tresla in klicala njegovo ime. Potapljala sem se a ga v histeriji nisem zagledala.
Spet sem pogledala očeta.
Čutila sem kako so ga bolela pljuča in moči so mu začele pojenjati... Pred očmi so mu zaplesale pikice in... in... življenje je iztekalo iz njega.
Tresla sem se in mislila, da se bom še jaz utopila ob pogledu na njega. Tako. Tako. Tako. Tako. Boli.
Nisem.
Mogla.
*i*Dihati.*i*
Vse se je zlivalo v eno.
*i*Prosim.*i*
Nato sem spet pogledala sebe. Takrat sem ga zagledala. A bilo je prepozno. *i*Prepozno.*i*
Vse v mojih očeh je bilo megleno. In nenadoma se je vse zgodilo v enem. Jaz kako grabim po očetovih rokah. Ga vlečem na površje. Kličem njegovo ime. Se sesuvam v sebi. Ga povlečem ven. Na pesek. Se tresem. Jokam. Umiram v sebi. Nato položim roko na njegov vrat in svet se podre v sekundi, ko ne začutim utripa. Mislim, da sem se mogoče zmotila, poskusim še na roki... Ni utripa. Ni življenja. Ni *i*njega.*i* Vlečem po telefonu, vtipkam 112. Telefon prislonim k ušesu in s tresočim glasom vse izblebetam, se derem naj že pridejo, naj kaj naredijo in ko me vprašajo, če čutim njegov utrip se zlomim. Hlipam. Reševalec se dere naj povem. Da je pomembno. Da ga še lahko rešijo. A jaz v sebi vem, da je vse izgubljeno. Ni utripa, šepnem in na drugi strani nastane tišina. Takrat prekinem, se zgrudim na očetove prsi in si želim umreti. Umreti z njim.
"Ne moram brez tebe."
Šepnem in jokam. Jokam. Dokler ne zaslišim reševalnih siren. Potem se vse zgodi tako hitro. Odpeljejo ga, želijo še mene a se upiram, brcam, kričim, obležim tam. Nato pride mami, me vleče v objem, me tolaži, a nobena beseda, ne bo rešila ničesar. Izgubljeno je. Vse. Vse. Vse. Vse. Vse. Vse. Vse. Vse. Vse. Vse. Vse. Vse. Vse. Vse.
*i*Izgubljeno je.*i*
*i*Vse.*i*
*i*In to zaradi mene.*i*
*i*Vse sem uničila.*i*
*i*Pustila sem ga samega.*i*
*i*Sam je šel.*i*
Tihi glas mi šepne, da nisem kriva zaradi glavobolov za katere še danes ne vemo, razlog česa so bili, da nisem kriva...
A zakričim, ker vem da sem.
*i*Kriva.*i*
*i*Sem.*i*
*i*In.*i*
*i*Nikoli.*i*
*i*Si.*i*
*i*Ne.*i*
*i*Bom.*i*
*i*Odpustila.*i*








*i*Nikoli.*i*








Nato se zbudim. In kričim, ker vse preveč boli.

*i*Boli.*i*













*i*Preveč.*i*





Preveč boli.
-----



se nikol se mi ni zgodil da bi se zjokala zarad zgodbe k sm jo pisala. no tokrat je prvic.