*roza* 3. poglavje — Stanovanje 4B*roza*
Ko sem prišla domov, sem bila tako utrujena, da sem si hotela samo slečt kavbojke in izginit pod odejo za naslednjih pet let.
Stanovanje je bilo tiho.
Pretiho.
»Mami?« sem zaklicala, ko sem zaprla vrata.
Nič.
Na kuhinjski mizi je bil samo listek, napisan z njenim hitrim, malo neberljivim rokopisom.
Nočna izmena. Ne čakaj me.
Hrana je v hladilniku
Zavzdihnila sem.
Včasih sem imela občutek, da mame skoraj nikoli ni doma. Ampak po drugi strani sem vedela, da se trudi. Odkar sva se preselili, je delala še več kot prej.
Po ločitvi je bilo vse nekako… težje.
Ne samo finančno.
Tudi med nama.
Ko sem bila mlajša, sva z mamo govorili o vsem. Zdaj pa je bilo večinoma samo še:
»Kako je bilo v šoli?«
»V redu.«
»Si jedla?«
»Ja.«
In potem tišina.
Odšla sem v svojo sobo in padla na posteljo.
Škatle z nerazpakiranimi stvarmi so bile še vedno ob steni. Nad pisalno mizo je visela samo ena fotografija mene in očeta izpred nekaj let.
Bila sva na morju.
Takrat se je še smejal na slikah.
Telefon sem vrgla nekam poleg sebe in zaprla oči.
In ravno ko sem skoraj zaspala, sem zaslišala kričanje.
Sedla sem pokonci.
Zvok je prihajal od zunaj.
Počasi sem vstala in stopila do okna.
Na parkirišču pred blokom sta se prepirala moški in ženska. Nisem videla dobro obrazov, samo sence pod rumeno ulično lučjo.
»Rekel sem ti, da je konec!« je zakričal moški.
Ženska mu je nekaj zabrusila nazaj.
Potem pa je on jezno udaril po avtu.
Trznila sem.
In v tistem trenutku je nekdo stopil iz vhoda bloka.
Fant v črni jopici.
Nekaj sekund sem rabila, da sem ga prepoznala.
Niko.
Bil je brez jakne, roke potisnjene v žepe trenirke.
Moški je še vedno kričal.
Niko je samo stopil med njiju.
»Dovolj,« je rekel hladno.
Ne glasno.
Ampak dovolj, da sta oba utihnila.
Ženska je jezno obrnila glavo stran, moški pa je samo zamrmral nekaj pod nosom in sedel v avto.
Motor je zarohnel.
Čez nekaj sekund je avto odpeljal.
Niko je ostal tam sam pod ulično lučjo.
In ne vem zakaj, ampak takrat ni izgledal kot fant iz šole, ki se smeji s prijatelji po hodnikih.
izgledal je bolj zaskrbljen in resen.
Kot nekdo, ki nosi preveč stvari hkrati.
Kot da je čisto druga oseba od tiste, ki sem jo spoznala zjutraj.
Potem pa je počasi dvignil pogled.
Naravnost proti mojemu oknu.
In moje srce je skoraj nehalo delat.

*roza* se nadaljuje.......*roza*