*roza*4. poglavje — Nihče ne sme vedet*roza*
Takoj sem stopila stran od okna.
Srce mi je razbijalo tako močno, da sem bila prepričana, da se sliši čez celo sobo.
Okej. Mogoče me sploh ni videl.
Mogoče je samo pogledal gor.
Mogoče—
Zvonec pri vratih me je tako prestrašil, da sem skoraj vrgla telefon po tleh.
Namrščila sem se.
Kdo zvoni ob tej uri?
Počasi sem stopila do vrat in pogledala skozi kukalo.
In skoraj nehala dihat.
Niko.
Nekaj sekund sem samo stala tam kot idiot.
Potem sem odklenila vrata.
»Hej,« je rekel tiho.
Od blizu je izgledal drugače kot v šoli. Bolj utrujen. Lasje so mu bili rahlo mokri od večernega zraka, pod očmi pa je imel temne podočnjake, ki jih prej nisem opazila.
»Živiš tukaj?« sem vprašala.
Rahlo je prikimal.
»4B.«
»Jaz sem 4D.«
Spet tista kratka tišina.
Potem pa je pogled za sekundo umaknil proti tlom.
Kot da razmišlja, če sploh hoče to rečt.
»Glede prej…« je začel.
Takoj sem vedela, o čem govori.
»Nisem nalašč gledala,« sem hitro rekla. »Samo slišala sem kričanje in—«
»Ne, sej ni to.«
Za trenutek je šel z roko skozi lase in zavzdihnil.
Prvič je izgledal nervozen.
»Samo… nočem, da ljudje na šoli vejo za to.«
Pogledala sem ga malo bolj pozorno.
»Za kaj?«
Grenko se je nasmehnil.
»Za moje starše.«
Tišina.
»Vsi mislijo, da smo neka popolna družina.« Zavil je z očmi. »Ampak niso ravno taki doma.«
Njegov glas je bil miren, ampak nekaj v njem je zvenelo utrujeno. Kot da to skriva že zelo dolgo.
Nisem vedela, kaj naj rečem.
Zato sem samo tiho rekla:
»Ne bom povedala.«
Pogledal me je naravnost v oči.
In prisežem, da je za sekundo izgledal… hvaležen.
»Hvala.«
Srce mi je spet naredilo nekaj čudnega.
Potem pa je njegov telefon zavibriral.
Pogledal je ekran in rahlo stisnil čeljust.
Tia.
Seveda.
Javil se je.
»Ja?«
Slišala sem njen glas skozi telefon, čeprav ne dovolj jasno, da bi razumela besede.
»Ja, lahko pridem,« je rekel po nekaj sekundah.
Ne vem zakaj me je to zmotilo.
Saj je njegova punca.
Logično je bilo.
»Moram it,« je rekel in telefon pospravil v žep.
Prikimala sem.
Za sekundo je še stal tam, potem pa se je rahlo nasmehnil.
»Se vidiva jutri, nova punca.«
In potem je odšel po hodniku.
Jaz pa sem še dolgo stala pri odprtih vratih in gledala za njim, kot popolna idiotka.

*roza*se nadaljuje......*roza*