Odpre vrata in pred njimi stoji.... Julija? ''Kaj počneš tu?'' zaskrbljeno vpraša. ''Nekaj ti moram nujno povedati!'' povem zelo prestrašeno. ''Kaj pa je?'' vpraša. ''Miha je pretepel mojo mamo!'' zavpijem zgroženo. ''O moj bog, a ti to resno?'' me vpraša. ''Ja, na žalost'' povem. ''No, zdaj moram it spat'' pove Ana. ''A tako zgodaj?'' vprašam zmedeno. ''Ja, zelo sem zaspana'' pove. ''Aja, v redu, potem pa grem...'' rečem in odidem domov. Odprem vrata naših vhodnih vrat in na tleh vidim sledi krvi. Prestrašeno stopim naprej in na tleh vidim Lio. Na srečo samo spi. V kuhinji zagledam Miheta, ta pretepa mojo mamo. Vsa v solzah stečem v svojo sobo in zaklenem vrata. Zjočem se. Dobim čuden občutek, malo razmišljam o naši družini... Možno je, da Miha sploh ni moj brat! Kaj če je to res, in že celo svoje življenje živim v laži?! Malo še premislim in odločno zaspim v svoji mehki postelji. Občutek imam kot, da mi nekdo prikriva resnico....ampak kdo? Umirim se in zaspim. Zbudi me glasen ropot. Pogledam na uro, ta kaže deset minut do polnoči. Nisem mogla nazaj zaspati, hrup je bil premočan. Vedela sem, da bo kmalu napočil moj dan. Moj rojstni dan. Ampak to mi ni pomenilo, nekaj velikega. Bolj me je zanimalo zakaj in od kje prihaja ta hrup. Stopim pred posteljo in pokukam skozi ključavnico vrat. Zagledam nekega visokega gospoda v temni obleki, ves je krvav. To je najtemnejša noč mojega življenja, si v mislih mislim. Tako, temne, nevihtne noči še nisem doživela. Mogoče je to kaj povezano z Mihetom in Zalo? Kmalu bomo razvozlali to skrivnost!! Zaslišim škripanje starih tal na podstrešju... malo sem prestrašena, ampak še vedno sem pogumna! Čuden zvok, škripanje...to me je spominjalo na neko igrico.....ki jo je igral Ben, on je bil moj sošolec v petem razredu.... ta igrica se je imenovala....granny.... ko samo pomislim na to... me kar zmrazi.... Kaj če mene čaka takšna usoda kot v igrici, ko igraš?! Kako bi me družina pogrešala.... no Miha me nebi......glede na to....kako se obnaša... Čakala sem na to, da bom končala mrtva. Preplavila so me negativna čustva.... ni mi bilo pomoči... Še nekaj trenutkov čepim v temi preplavljena z negativnimi mislimi in čustvi.. nato pa mi posveti žarek sonca, kapljica veselja... Spomnim se vseh lepih trenutkov... Če še enkrat pomislim, sem si včasih res želela umreti... želela sem izkusiti ta občutek, ko nihče ne vpije nate, ne rabiš početi, kar drugi želijo... To bi si res želela! Po drugi strani... pa ne bom preživela brez, da bi videla Filipa... on.. on je lubezen mojega življenja! Ampak, skrbi me za Ano... prijateljici sva že od rojstva! Ne želim je pustiti same... nočem! To bi bilo... grozno! Opogumila sem se, ampak zdaj sem preveč nemočna da bi preživela. Nekdo začne udarjati po vratih moje sobe... vrata se zrušijo in pred vrati stoji.... grozen krvav visok gospod v črni obleki. Iz roke mu je kukala kost... izgledalo je ogabno.... hitro sem pogledala na uro... ta je kazala polnoč... Če malo pomislim, se najhujše grozote dogajajo ravno ob polnoči... očitno je to moja usoda. Da ob polnoči nekaj ur pred uro mojega rojstva, ob praznovanju trinajst let, umrem.... očitno je to moja usoda...

*****
Hej! Tukaj je nov del, ta je malo krajši, naslednji del bo daljši. Zdaj nimam ravno ogromno časa, saj se moram učit za ocenjevanja, ki jih bomo kmalu imeli. No upam, da vam je všeč!
Lp, Cool Girl