PRED NEKAJ MESECI
V majhni, vendar že na prvi pogled izjemno udobni, dnevni sobi sedi Charlotte. Dolgi temni lasji ji spolzijo po hrbtu in se dotikajo kavča, na katerem je dobesedno zlekljena. Njene lešnikove oči pa zasanjano pogledujejo ven, natančneje na vrt. Zdi se, kot da globoka razmišlja, hkrati pa tudi počasneje diha, kot bi želela umiriti prehitri tok svojih misli.
Na drugem koncu sobe zraven moderne televizije pa stoji Kathleen. Njeni pianistični prsti se igrajo s svetlimi prameni las. Če bi jo gledali, bi prav tako kot pri Lotte ugotovili, da o nečem tuhta. A o čem ..., to se ne bi dalo razbrati iz prvega pogleda ... za zdaj.
"Res mi ni všeč, da gre z nami, Leen," z lenobnim pove Charlotte. "Saj veš, da je nikoli nisem marala, ampak ... kot veš ... jo maram še manj."
Kathleen se nasloni na steno, pri čemer zgleda, kakor da se v njeni glavi med sabo tolčejo velike misli, a sama ne ve, katera je prava. "Ni mi jasno, zakaj je to naredila. Mislim, zakaj bi to povedala najinemu očetu?"
Lotte v hipu vstane iz usnjenega naslonjača in stopi bliže k sestri. Zatem odvrne: "Sluti se mi, zakaj." Leenine žadaste oči se v trenutku razširijo. "Hoče se mi maščevati za vse, kar sva imeli v gimnaziji. Prepričana sem, da je zaradi tega povedala očetu, drugo ne more biti."
Svetlolaska se še bolj namršči in zdaj je res že pošteno zmedena. "Kaj pa sta imeli na gimnaziji?"
Charlottine oči se usmerijo proti tlom, kot bi se ravnokar v njej prebudili neprijetni spomini na preteklost, o katerih že dlje časa ni razmišljala. "No, z njo ... pretepali sva se."
Kathleen v trenutku bruhne v smeh. "Tepla si se?!"
"To je resno, Leen, veš," ostro reče Lotte. "Kakorkoli, zagotovo je jezna zaradi tega in se mi je želela tako maščevati. Se ti ne zdi?"
"Da, verjetno imaš prav," odgovori Leen. "Ne morem se domisliti drugega razloga, tako da ... da, prav imaš." Po trenutku molka še doda: "Se ji misliš maščevati?"
Charlotte se podzavestno odmakne od sorojenke in povzdigni obrvi. "Ni to malenkost prehuda beseda?"
"Tudi prav, potem pa bom rekla ..."
"Še nekaj mi ni všeč, veš," Lotte na hitro poišče novo temo. Kmalu pa se premisli: "No, lahko neham tarnati in se ..."
"Ne obremenjuj se s tem," jo prekine Leen z vznemirjenim tonom glasu. "Prosim, nadaljuj."
Lotte vzdihne: "Ni mi všeč, da bo tam tudi Daniel."
"Zakaj?" radovedno, a vendar še kar precej resno, vpraša Kathleen. Charlotte se v istem trenutku, ko to sliši, iz oči pojavijo solze. Te so najprej sicer drobne, a kmalu postajajo večje. "Si v redu?" skrbno vpraša Leen.
Lotte si z rokavom kratke majice obriše luca in se ponovno ozre proti sestri. "Povedati ti bi morala že takrat." Sledi globok vdih, ki je vrh ledene gore jeze. "Vedela sem, da bi ti morala, ampak nisem!"
"Potem pa povej zdaj," jedrnato odvrne Kathleen.
Charlotte ponovno vzdihne, zatem pa vzame svilnat robček in si sprazni nos. Končno pove: "Posiljena sem bila."
Kathleen se na obrazu prav tako kot sestri prej pojavijo solze, kar je znak, da ji je resnično hudo, kajti jokava Leen res ni. Med solzami pa se skriva tudi neverjeten bes nad sošiolcem, ki je kaj tako groznega. In ta raste in raste ...
Kmalu si le s prsti prekrije usta, zatem pa jih umakne in plani v objem. Po kratkem času se zopet postavi na svojo mesto in ponovi grozečo se misel "Daniel te je posilil ..."
"Žal mi je, vendar ne bi rada šla v podrobnosti," zamenja temo Lotte in v njenem glasu je zaznati živčnost, celo sram.
Kathleen se umiri, si zatakne sijoče lase za ušesa in samozavestno, hkrati pa tudi precej resno, odvrne: "Dovolj informacij imam," in hladno odide.