ELEANOR
Chloe danes zjutraj inšpektor Dubois pripelje iz policijske postaje nazaj v hotel, nato pa ji še zapleni domnevno očetovo pištolo.
Kratek in neposeben postopek, vendar se mi gleda na svoje sošolce dodzeva, da je to največji dogodek leta. Vsi jo namreč gledajo kot kakšno pop zvezdnico z eno razliko — nad njo niso navdušeni, temveč začudeni. To je sicer zame pričakovan odziv, kajti konec koncev je na izlet prinesla pištolo. A ko si podrebneje ogledam njen mrki obraz se mi dekle nekoliko zasmili.
Definitivno pa milosti pri Chloe ne pozna Daniel, ki je edini z jeznim obrazom.
*
Smo zraven reke Nodiss in ob njej umirjeno hodimo, dokler moje ostro oko ne zagleda Danielovega čudnega vedenja. Ta namreč sumljivo nekaj časa gleda proti Chloe, stoječo zraven njega. Zatem se popraska po nosu in z ramo in tudi z dlanmi skuša odriniti sovražnico v vodo. A na njegovo žalost se zmoti in namesto Chloe v vodi pristane Charlotte, ki prav tako stoji zraven njega. In še preden lahko iz sebi spusti glas, se že znajde v globinah hitre reke. Vsi se začnejo prestrašeno sprašujejo, če njihova sošolka zna plavati in Geoffrey ji pri tem zatrdi, da je njegova punca odlična plavalka.
In res. Charlotte v minuti prispe do kopnega in urno zleze iz hitro deroče vode ter se nam z nasmeškom na obrazu pridruži.
"Si v redu, Charlotte?" vzklikneta Geofrrey in Kathleen v en glas.
"Ne skrbita, sem pač bolj štoraste narave," jima odvrne. Očitno ni ugotovila, da njena neprevidnost ni bila razlog za padec ali pač. "Ampak zdi se mi, da sem čutila roke na mojem hrbtu. Oh, verjetno sem se kam udarila, ko sem padala."
Takrat me stisne. Naj povem, kar sem videla? Ne, lahko bi bila Danova naslednja tarča. "Kaj, ko bi šli v hotel?" predlaga Lawrence, čigar temo zelene oči so polne skrbi. "Kmalu se bo znočilo, poleg tega se je še to s tabo, Lotte."
"Da, strinjam se," komentira Charlotte in vsi preostali sledimo njenemu zgledu.
Tako se v tišini prebijemo do avtomobilov in se za petnajst minut peljamo proti našemu novemu hotelu. Ko prispemo in se udobno nadomestimo v naših kar staromodnih sobah, pa k meni pride sošolka z nekoliko mokrimi lasmi in premočeno majico, v kateri se rahlo trese od mrazu.
"Želiš, da ti posodim majico, kajne?" ji preberem misli in jo medtem spustim v svoje skromne sobane.
"Res mi je žal, Eleanor," se opraviči, jaz pa poiščem v svoji potovalki eno izmed svojih majic in jo predam, "vendar če bi šla do moje sobe v najvišjem nadstropju, bi zmrznila in se spremenila v led."
Vedro ji prikimam in obeva se utišava. "Charlotte," prebijem mučno tišino in dobim prijateljičino pozornost, "pravila si mi o tem, kako ste se z Danielom spoznala."
Lotte nenadoma obmiruje na svojem mestu, njen obraz pa kot prejšnjič ob tej temi izgubi vso svojo barvo. Pozabi pa tudi na to, da si je še pred sekundo preko nedrčka hotela namestiti mojo majico. "Em ...," neuspešno skuša izbrati besede in se medtem zopet posveti oblačenju. "Se lahko ne pogovarjava o tej temi?"
"V redu," ji ustrežem, čeprav nimam pojma, zakaj je taka, kot je ob tej temi, "kot želiš."
Moja soba se zopet zavije v molk, a kljub temu uspem pripraviti mojo pižamo, oblačila za naslednji dan in kozmetiko. Sošolka pa se zdaj kritično ogleduje v stenskem ogledalu, oblečena v mojo majico, in vmes večkrat napravi mrk obraz. Sploh ne razumem, kaj jo moti. Njeni gosti ravni temni lasje se zelo dobro ujemajo z olivno zeleno majico, po kateri se zvijajo po dolgem hrbtu.
"Kaj misliš, Eleanor?" z rahlo jezo vpraša. "Sem res tako grozna, kakršen je odsev v zrcalu?"
Stopim bližje k njej in si ji ponovno ogledam. Nič se ni spremenilo — še kar je prečudovita. "Nisi grozna, temveč si zelo lepa," ji povem.
Moje mnenje ji očitno zelo veliko pomeni, saj ji na obrazu takoj zaigra nasmešek in s hrbtom se obrne proti meni, ne proti ogledalu. "Že jutri ti jo bom vrnila, obljubim," mi sporoči.
"Prav," odvrnem, nato pa se nečesa spomnim. "Veš, da je to moja srečna majica, Lotte?"
"Res?" se začudi Charlotte.
Pritrdilno pokimam in s prstom pokažem na majico. "Nosila sem jo na dan, ko sem dokončno razrešila Vickyjin umor."
"O, vau, Eleanor," vedro pripomni Lotte, "bom zdaj kaj pametnejša?" še v smehu doda, nato pa zmuzne skozi vrata moje sobe na temačni hodnik.