PisalnicaŠtudentka detektivka, zadnji del
1
EPILOG — ELEANOR
Ne maram grobov.
Grobovi so navsezadnje simbol smrti. Opominjajo nas na to, da smo ljudje tako kot druga bitja smrtni, ne glede na to, v čem se razlikujemo od njih. Poleg tega nas spomnijo, da je smrt tako nepredvidljiva kot druge stvari v življenju. In ne le to – so edini prostor, ki se ga delimo z umrlimi.
Konec s takimi čudnimi mislimi. Žal mi je, ampak take misli se mi vedno pletejo po glavi, ko sem na pokopališču kakor zdaj.
Ozrem se proti prve dvema groboma, ki ju opazim, in na katerih je največ raznoraznh rož. Kdo je pokopan tu, da je deležen takšnega okrasja? Je kak pomembnež?
Na rahlo premaknem rastlinje, da si lahko ogledam črke na nagrobniku. Iz njih razberem, da je na prvem nagrobniku pokopana Chloe, na drugem pa Dan. Zato torej toliko cvetja! Ljudje so se jima prišli poklonit, ker sta oba umrla nasilne smrti, poleg tega pa sta bila še mlada.
Tedaj se spomnim, da je od njunega pogreba minil že cel teden. Vem, da je to izredno nenavadno reči, vendar res mi je žal, da sem tisti dan zbolela. Res si bi rada namreč ogledala, kako je potekal ta zanimiv pogreb *i*v dvoje*i*. A kakorkoli, že to, da sem bila priča vsemu procesu ugotavljanja kdo je morilec, je kar nekaj.
Poleg tega pa me je to pripeljalo tudi do zaključka. Chloe in sploh Daniel, ki nasploh nista nedolžna, sta še vseeno tragični žrtvi in njuna umora sta tragični nesreči. Parkerjevi sicer trdita, da sta si to zaslužila in delno se strinjam, vendar umor je bil in vedno bo najhujši zločin med vsemi prekrški. Tukaj ne gre za nikakršno sestrsko skrb ali ljubezen, ampak za preprosto hladnokrvnost in maščevanje. Tako pač delujejo ljudje, ne?
"Dober dan, gospodična Pryste," nenadoma zaslišim začudeni moški glas za menoj. Obrnem se in takoj prepoznam Adriana.
"Kaj pa vi delate tukaj, inšpektor?" radovedno vprašam.
"Tukaj imam pokopano babico in enkratno tedensko jo obiščem," mi z rahlo, vendar ne s pretiranim, žalostnim glasom odgovori. "Kako pa ste se vi znašli tu? Brez zamere, ampak kakor sem opazil, s pokojnima dvema niste bili dokaj povezani."
"To drži, inšpektor, ampak kljub temu sta bila še zmeraj moja sošolca. Poleg tega pa — za druge tega ne morem trditi – mi nista storila nič slabega, kar bi bilo vredno omembe.
Inšpektor pritrdilno pokima in njegove temne oči se zazrejo v nagrobnika in v vso okrasje, ki ju obkroža. Upam, da ni videl, kako sem vse to premaknila, da bi videla napise .... "Rad bi se vam zahvalil," po nekaj sekundah molka pove, "za vašo pomoč."
"Samo sledila sem svoji notranji morali, gospod."
Adrian se rahlo nasmehne in prvič vidim nasmeh, ki mu kar pristoji. Res škoda, da dela tako resno delo, kjer nasmešek ne pride do izraza. "Če sem iskren, na začetku nisem bil takega mnenja, veste," nadaljuje in se zasuka proti meni. "A kmalu sem ugotovil, da vas z razlogom kličejo detektivka. Tako da ja, še dolgo vam bom hvaležen za vso pomoč."
"Res se vam ni treba zahvaljati," odvrnem. "In na svidenje, inšpektor Debois," trenutek kasneje izrečem in se rahlo nasmehnem, medtem ko počasi delam korake nazaj.
Tudi Adrianu na obrazu zaigra nasmešek, ko odvrne: "Zbogom, gospodična Pryste, študentka detektivka."
Ne maram grobov.
Grobovi so navsezadnje simbol smrti. Opominjajo nas na to, da smo ljudje tako kot druga bitja smrtni, ne glede na to, v čem se razlikujemo od njih. Poleg tega nas spomnijo, da je smrt tako nepredvidljiva kot druge stvari v življenju. In ne le to – so edini prostor, ki se ga delimo z umrlimi.
Konec s takimi čudnimi mislimi. Žal mi je, ampak take misli se mi vedno pletejo po glavi, ko sem na pokopališču kakor zdaj.
Ozrem se proti prve dvema groboma, ki ju opazim, in na katerih je največ raznoraznh rož. Kdo je pokopan tu, da je deležen takšnega okrasja? Je kak pomembnež?
Na rahlo premaknem rastlinje, da si lahko ogledam črke na nagrobniku. Iz njih razberem, da je na prvem nagrobniku pokopana Chloe, na drugem pa Dan. Zato torej toliko cvetja! Ljudje so se jima prišli poklonit, ker sta oba umrla nasilne smrti, poleg tega pa sta bila še mlada.
Tedaj se spomnim, da je od njunega pogreba minil že cel teden. Vem, da je to izredno nenavadno reči, vendar res mi je žal, da sem tisti dan zbolela. Res si bi rada namreč ogledala, kako je potekal ta zanimiv pogreb *i*v dvoje*i*. A kakorkoli, že to, da sem bila priča vsemu procesu ugotavljanja kdo je morilec, je kar nekaj.
Poleg tega pa me je to pripeljalo tudi do zaključka. Chloe in sploh Daniel, ki nasploh nista nedolžna, sta še vseeno tragični žrtvi in njuna umora sta tragični nesreči. Parkerjevi sicer trdita, da sta si to zaslužila in delno se strinjam, vendar umor je bil in vedno bo najhujši zločin med vsemi prekrški. Tukaj ne gre za nikakršno sestrsko skrb ali ljubezen, ampak za preprosto hladnokrvnost in maščevanje. Tako pač delujejo ljudje, ne?
"Dober dan, gospodična Pryste," nenadoma zaslišim začudeni moški glas za menoj. Obrnem se in takoj prepoznam Adriana.
"Kaj pa vi delate tukaj, inšpektor?" radovedno vprašam.
"Tukaj imam pokopano babico in enkratno tedensko jo obiščem," mi z rahlo, vendar ne s pretiranim, žalostnim glasom odgovori. "Kako pa ste se vi znašli tu? Brez zamere, ampak kakor sem opazil, s pokojnima dvema niste bili dokaj povezani."
"To drži, inšpektor, ampak kljub temu sta bila še zmeraj moja sošolca. Poleg tega pa — za druge tega ne morem trditi – mi nista storila nič slabega, kar bi bilo vredno omembe.
Inšpektor pritrdilno pokima in njegove temne oči se zazrejo v nagrobnika in v vso okrasje, ki ju obkroža. Upam, da ni videl, kako sem vse to premaknila, da bi videla napise .... "Rad bi se vam zahvalil," po nekaj sekundah molka pove, "za vašo pomoč."
"Samo sledila sem svoji notranji morali, gospod."
Adrian se rahlo nasmehne in prvič vidim nasmeh, ki mu kar pristoji. Res škoda, da dela tako resno delo, kjer nasmešek ne pride do izraza. "Če sem iskren, na začetku nisem bil takega mnenja, veste," nadaljuje in se zasuka proti meni. "A kmalu sem ugotovil, da vas z razlogom kličejo detektivka. Tako da ja, še dolgo vam bom hvaležen za vso pomoč."
"Res se vam ni treba zahvaljati," odvrnem. "In na svidenje, inšpektor Debois," trenutek kasneje izrečem in se rahlo nasmehnem, medtem ko počasi delam korake nazaj.
Tudi Adrianu na obrazu zaigra nasmešek, ko odvrne: "Zbogom, gospodična Pryste, študentka detektivka."
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
sedmošolka, to je res zame bila ena nejboljših zgodb na pilovi spletni strani! Resnično. Sem žalostna, da jih je konec a bile so super. Imaš veliko 🩷 od mene ter tudi nekaj komentarjev. Spremljala sem do konca zato me prosim obvesti, če boš še pisala zgodbe. Opreosti za pozen komentar a nisem bila dosti aktivna.
kiwi
kiwi
1
omg, ful ti hvala za tak lep komentar :)
in ja, trenutno objavljam na pil novo zgodbo, naslov je prihajaoča apokalipsa
in ja, trenutno objavljam na pil novo zgodbo, naslov je prihajaoča apokalipsa
Moj odgovor:
.png "Druščina 4"){kind=small}
girlie15
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
nezadovoljstvo glede sebe
Živjo.
Sem punca, stara 16 let. Pri sebi zadnje čase opažam, da imam velik problem sama s seboj oz. z mojim izgledom.
Začnimo pri teži. Visoka sem okoli 162cm in kar nekaj časa sedaj sem imela konstantno težo 55kg. Že to se mi je zdelo veliko in sem hotela težo spraviti pod 50kg. Ko sem se s seboj končno sprijaznila in se začela imeti rada, pa BUM se zredim na kar 58kg. To se mi zdi ogromno. Ne morem brez da se vsak dan stehtam. Opažam različno, ko sem napeta imam 58kg, kakšen dan celo 56kg. Ne vem zakaj moja teža tako niha. Če mi tehtnica pokaže kilograme s katerimi nisem zadovoljna, se včasih celo zjokam, vedno pa imam zato slab dan. Mogoče je to povezano tudi s tem da sem pred nekaj meseci začela redno teči, ravno zato da bi ostala v formi in pridobila kondicijo (pa tudi da bi shujšala). Morda pridobivam mišično maso, a s seboj nisem zadovoljna. Med tekom se počutim res odlično, ker počnem nekaj zase, ampak ali je cena vredna tega da se bom zredila?
Druga težava pa je samopodoba v družbi. Na splošno sem bolj tiha in umirjena punca, a to ne pomeni da se ne znam sprostiti. Vsi s katerimi se družim največ časa vejo da znam biti tudi glasna in zabavna. S tistimi pravimi prijateljicami se res sprostim, a med sošolci in razredom pač ne morem biti taka da se kar obrnem eno vrsto nazaj k fantom in se začnem pogovarjat. Želim biti bolj sponatana, ampak ali bom potem to še vedno jaz?
Tretjič. Opažam vse ko si podobne starosti kot jaz, in veliko jih je skupaj. So pač poparčkani. Sošolke mi razlagajo kako si cele dneve pišejo s fanti. Kako hodijo na pijače skupaj z njimi. Kako grejo skupaj žurat ob vikendih. Jaz pa se borim le s to šolo in se non stop učim. Daleč od tega da ne bi že v preteklosti izvedela da sem bila kakšnemu fantu všeč, bila sem všeč že kar nekaj fantom. Ampak takrat smo bili majhni. Že sedaj si mi zdi malo zgodaj, da bi imela fanta. A, ob enem si ga želim. Tudi jaz želim biti del tega. Nisem še imela prvega poljuba, malo mi je nerodno. Nekako imaš prvi poljub pri 13, 14. Zato sem verjetno kriva sama, lahko bi bila skupaj s kom, a tega nisem hotela. Govorim si fokus mora biti na šoli. Morda pa delam napako. Jaz si želim spoznati fanta, ki me bo imel zares rad. Jaz nočem teh kratkih situationshipov in ne vem česa vsega. Jaz želim da bi me nekdo imel rad tako zares. Tako da bi mi prinesel rože, ne pa ponudil cigareta. Tako, da bi me povabil na kavo, ne pa v klub žurat. Tako, da bi me peljal v hribe, ne pa k sebi domov. Nekoga ki me bi čakal da sem pripravljena jaz. Nekako ne vem če to v tem svetu še obstaja. Za sedaj sem ugotovila le to da so vsi fantje isti. Iščim tak old love style, nekaj posebnega. Fanta s katerim bom skupaj dalj časa in ne le eno noč.
Ali ima kdo morda kakšen nasvet glede mojih problemov? Hvala vam če boste sploh prebrali. Če si kdo v današnjem svetu vzame 2minutki da prebere tako dolgo objavo.
Sem punca, stara 16 let. Pri sebi zadnje čase opažam, da imam velik problem sama s seboj oz. z mojim izgledom.
Začnimo pri teži. Visoka sem okoli 162cm in kar nekaj časa sedaj sem imela konstantno težo 55kg. Že to se mi je zdelo veliko in sem hotela težo spraviti pod 50kg. Ko sem se s seboj končno sprijaznila in se začela imeti rada, pa BUM se zredim na kar 58kg. To se mi zdi ogromno. Ne morem brez da se vsak dan stehtam. Opažam različno, ko sem napeta imam 58kg, kakšen dan celo 56kg. Ne vem zakaj moja teža tako niha. Če mi tehtnica pokaže kilograme s katerimi nisem zadovoljna, se včasih celo zjokam, vedno pa imam zato slab dan. Mogoče je to povezano tudi s tem da sem pred nekaj meseci začela redno teči, ravno zato da bi ostala v formi in pridobila kondicijo (pa tudi da bi shujšala). Morda pridobivam mišično maso, a s seboj nisem zadovoljna. Med tekom se počutim res odlično, ker počnem nekaj zase, ampak ali je cena vredna tega da se bom zredila?
Druga težava pa je samopodoba v družbi. Na splošno sem bolj tiha in umirjena punca, a to ne pomeni da se ne znam sprostiti. Vsi s katerimi se družim največ časa vejo da znam biti tudi glasna in zabavna. S tistimi pravimi prijateljicami se res sprostim, a med sošolci in razredom pač ne morem biti taka da se kar obrnem eno vrsto nazaj k fantom in se začnem pogovarjat. Želim biti bolj sponatana, ampak ali bom potem to še vedno jaz?
Tretjič. Opažam vse ko si podobne starosti kot jaz, in veliko jih je skupaj. So pač poparčkani. Sošolke mi razlagajo kako si cele dneve pišejo s fanti. Kako hodijo na pijače skupaj z njimi. Kako grejo skupaj žurat ob vikendih. Jaz pa se borim le s to šolo in se non stop učim. Daleč od tega da ne bi že v preteklosti izvedela da sem bila kakšnemu fantu všeč, bila sem všeč že kar nekaj fantom. Ampak takrat smo bili majhni. Že sedaj si mi zdi malo zgodaj, da bi imela fanta. A, ob enem si ga želim. Tudi jaz želim biti del tega. Nisem še imela prvega poljuba, malo mi je nerodno. Nekako imaš prvi poljub pri 13, 14. Zato sem verjetno kriva sama, lahko bi bila skupaj s kom, a tega nisem hotela. Govorim si fokus mora biti na šoli. Morda pa delam napako. Jaz si želim spoznati fanta, ki me bo imel zares rad. Jaz nočem teh kratkih situationshipov in ne vem česa vsega. Jaz želim da bi me nekdo imel rad tako zares. Tako da bi mi prinesel rože, ne pa ponudil cigareta. Tako, da bi me povabil na kavo, ne pa v klub žurat. Tako, da bi me peljal v hribe, ne pa k sebi domov. Nekoga ki me bi čakal da sem pripravljena jaz. Nekako ne vem če to v tem svetu še obstaja. Za sedaj sem ugotovila le to da so vsi fantje isti. Iščim tak old love style, nekaj posebnega. Fanta s katerim bom skupaj dalj časa in ne le eno noč.
Ali ima kdo morda kakšen nasvet glede mojih problemov? Hvala vam če boste sploh prebrali. Če si kdo v današnjem svetu vzame 2minutki da prebere tako dolgo objavo.
