PROLOG

Ko sem bila še majhna, sem se rada igrala detektivko. Kdaj sem tudi rezrešila kakšen primer, npr. kdo je ukradel piškot. Mama me je glede tega vedno pohvalila, enkrat pa mi je kupila pravo povečevalno steklo. Takrat sem bila presrečna, dokler se ni svet obrnil na glavo: Obiskale so nas temne sile iz drugih dimenzij in uničile naš svet. Na njem so ostale le še sence in nekaj drobnih uročenih ljudi, ki so opravljali svoje temno delo. Načrtovanje za uničevanje drugih dimenzij. Kje pa smo bili potem mi, navadni ljudje? V ječi. Vsak dan pa so enega od nas spremenili v temno silo, uročili so ga. Enkrat se je to zgodilo moji mami. In njene zadnje besede, preden se je prepustila svoji temni usodi, so bile: "Beti, poskušaj ugotoviti, kako se to lahko konča. Vem, da si odlična detektivka, in ti si tudi moje zadnje upanje. Tudi oče je verjel v to, preden so ga uročili. Samo, sledi svojim detektivskim sanjam, razumeš?" S solznimi očmi sem odgovorila: "Ja, razumem mami." Dala sem ji še najin zadnji objem, nato pa so jo z uklenjenimi rokami odpeljali v "uročilnico". V ječi sem ostala sama. A le kako naj kot 11 - letnica sama, brez staršev zdržim nekje v njej? Nikoli nisem vedela, kdo je v sosednji ječi, niti kdo je v nasprotni. Bila sem zaprta v dokaj temnem prostoru z debelimi zidovi in brez oken ali stekla. Okoli mene so bile le prazne dolgočasne stene, ob njej pa je ležala le postelja in nekaj metrov stran, zaklenjena trdna vrata. In to je bilo vse. Kar dolgočasno, ne? Nekega dne pa se mi je popolnoma "odpeljalo". Nisem več zdržala v taki praznini in dolgčasu. Naredila sem načrt. Ko bodo želeli uročiti še mene, se bom nekako izmuznila iz njihovih rok in poskusila priti resnici do dna: Resnici, kako lahko ustavim te temne zlobneže in osvobodim ljudi.

--------------------------------------------------
Dan! To je najina prva zgodba in upava, da vam je vsaj približno všeč. Če vam je, dodajte kakšen like, ali pa komentirajte. Hvala!

Lp,
DD