Nisem vedela, kateri dan je, katera ura je. Prav nič nisem vedela. Čakala sem, da pridejo te pošasti po mene in me poskusijo uročiti. Čakala sem celo večnost, a ni se zgodilo ničesar. Kmalu sem se zavedela, kako brezsmiselno je življenje v ječi, brez prijateljev, brez družine, brez upanja za srečo. Ulegla sem se na tla in razmišljala o načrtu. Pravzaprav je bil nekako otročji, saj sem imela komaj 11 let. In preveč sem upala, da se bo vse itkelo dobro. Kaj če me pri pobegu zalotijo? Kaj če se sploh ne bom mogla izstrgati iz njihovih rok? Teh vprašanj oz. odgovorov sem se najbolj bala od vsega. Kajti vedela sem, da gre lahko kaj narobe. 60% je bilo jasnih za to. Dokler ni nekdo odprl vrat. Pred vrati se je postavila temna postava, pokrita s kapuco in z vilo v roki. Najprej se mi je zdelo, kot, da je vstopil nek kmet. Potem sem pa opazila, da je to uročen človek. Tako torej izgledajo. Kot neki kmeti. Smešno, a ni se zdelo tako. Z vilami je stopil do mene, in si kapuco vrgel na hrbet. Osupnila sem. "O-oče?" sem vprašala z jecljajočim glasom. Objel me je. Nato pa hitro zaprl vrata. Povedal mi je o pobegu in kako je pretental temne sile. Naravnost občudovala sem ga, vedno sem si želela biti taka kot on. Ne vem, kako se mu je uspelo zamaskirati v uročenca, amopak nekako pač. "Beti, kmalu bodo prišli pote. Vse bom naredil, da boš lahko pobegnila." "Ne, oče, imam načrt. Ne potrebuješ se žrtvovati zame, res." Oče me je pogledal in z malo solznimi očmi rekel: "Beti, ne! Ne veš, kako so močni! Še mene so skoraj ujeli, tako so bili blizu, a uspelo jim je le odtrgati moj prst!" Zdrznila sem se ob tej besedi "odrtrgati", ko sem pa pogledala njegov prst, me je pa strastlo po celem telesu. Začela sem hitreje dihati in oče je nadaljeval. "Zate vse, ljubica." Objel me je, a naenkrat je v ječo vsopil prava temna pošast. Ko naju je zagledala skupaj je planila k očetu, ga odrinila od mene v steno in z strašljivim, vesoljskim in groznim glasom začela govoriti: "Jameson, pa smo te le našli. Tvoja useda bo boleča, saj veš to, kajne?" Medtem ko je pošast očetu grozila, sem neopazno stala v kotu in upala na najboljše. Najraje bi skočila in pošasti odtrgala glavo, a vedela sem, da mi to ne bo uspelo. Potem bova pa na koncu mrtva oba. Naenkrat sem pa opazila še vedno odprta vrata. Pogledala sem očeta, skozi oči spustila debele in tihe solze, ter čakala na trenutek pobega. "Danes, danes te bomo končno pokončali. Tvoja kri in meso bosta moj obrok in ti boš živel v peklu." Pošast se je naglas zasmejala. Oče me je pogledal in z rahlim nasmehom ter solznimi očmi pokimal. Stekla sem in v istem trenutku je pošast dvignila krvavo orožje. Tekla sem naprej, skozi vrata ječe in potem zaslišala krik bolečine. Pošast je ubila očeta.

----------------------------------------------------------
Dober večer! Oprostite za takšen premor med dvema deloma. Telefon mi ni deloval ali pa ni imel mobilnih podatkov, niti Wifija. No, če vam je ta del všeč, kliknite like, pa kaj tudi pokomentirajte. Hvala!


Lp,
DD