Ojla, odločila sem se, da bom začela pisati mojo novo zgodbo, po dolgem času. Pisalnico sem zares pogrešala, ker obužujem pisanje zgodb! Upam, da boste ob branju uživali in tisti, ki me dobro poznate, veste, da rada pišem grozljivke (sploh pa po moji prvi zgodbi Hotel strahov). No, ta zgodba je na nek način grozljivka (vidite že po naslovu). Pa še to lahko povem, da bom pisala, kot, da se je to meni dogajalo oz. se mi dogaja. Zdaj pa je z uvodom konec. :wink:

1. poglavje: ODHOD NA POLETNI TABOR

Ta zgodba govori o 11-letnici Saši, ki se s šolo odpravi na njen prvi tabor v neznani kraj.
*
Že nekaj časa smo se pripravljali na ta šolski tabor in jaz sem že komaj čakala, da se začne. Vse šolske tabore sem zamudila, ker sem ravno na tisti dan zbolela. Upam, da se ne bo to še enkrat ponovilo.
Bil je večer pred odhodom v tabor. Bila sem vznemirjena in zvečer sem težko zaspala. Že tako ali tako težko zaspim, kaj šele zdaj! Počasi sem le zaspala, a trajalo je do pol noči.
Če sem tako težko zaspala, sem se pa zjutraj zbudila že ob 6:00! Vstala sem in si naredila zajtrk. Upala sem, da se mami ne bo zbudila, saj bi me takoj nagnala spat. Ko sem končala jutranje opravke, je bila ura že pol osmih.
Pri šoli sem morala biti ob 8:00, a jaz sem se odločila, da bom tam že kar prej. Tako sem mami napisala sporočilo, da grem v šolo in sem s kovčkom odšla.
Pozabila sem, za koliko dni so nam rekli, da gremo na ta tabor ampak mi je bilo to za zdaj čisto vseeno.
Pred šolo ni bilo še nikogar. Zato je bilo kar malo srhljivo. Čakala sem že 15 min, še vedno nikogar, Potem pa le pride naša učiteljica, ki mi je bila že od vedno zelo sumljiva. S tem mislim, da se je čudno obnašala. Ko je bila določena ura (vedno ista) je postala živčna in takoj šla v nek prostor v šoli, kamor učenci ne smemo vstopati. S prijateljico sva se celo pohecali, da je volkodlakinja, ki takrat pije napoje, da se ne bo spremenila v volkodlakinjo. Sicer pošasti ne obstajajo... Kaj ne?
Učiteljica me ni niti pozdravila, le jezno je zdrvela mimo mene v šolo.
Počasi so prihajali še drugi sošolci, moje najboljše prijateljice pa od nikjer. Ura je bila že osem, učiteljica je prinesla neke zvezke z napisom IZLET NA TABOR. Vsem ga je razdelila, potem pa je rekla: "Tukaj si boste zapisovali, kakšni so bili dnevi na taboru, malo za spomin, če ga sploh imate." Pogledala je proti meni. Ja, pogosto pozabljam stvari, hah.
Malo sem listala po zvezku. Bil je popolnoma prazen, niti ene črtice ni bilo.
Kmalu je prišla moja najboljša prijateljica, Nina. Izgledala je jezno...
"Hej, Nina... Zakaj pa si tako zelo jezna?" sem jo vprašala.
"Ah, starši mi spet ne dovolijo vzeti sladkarij s seboj. Prav NIKOLI mi ne dovolijo!" je rekla. Jezno je odšla po zvezek, ki smo ga vsi dobili.
Učiteljica je začela: "No, otroci! Počasi se bomo odpravii proti kombiju. Primite kovčke in gremo!" Razdelili smo se v pare. Jaz sem bila z Nino v paru, ona je pa ves čas tarnala, kako so starši nesramni. Pet minut smo hodili do kombijov. Bilo jih je 6. Jaz, Nina in še štirje fantje smo šli v najmanjši kombi, ki ga je vozila učiteljica. To ni bilo dobro...
In še kako prav sem imela. Fantje so razgrajali po kobiju, učiteljica je norela... Oh, grozno!
Cele tri ure sva morali prenašati to dretje.
Končno smo prišli. Z Nino sva si oddahnili, ampak... Ne za dolgo. To pa ni izgledalo kot šolski tabor... Izgledalo je kot nek zapor!

Se nadaljuje... :upside_down::smiling_imp:

MM12