Živjo, vsi, ki spremljate mojo zgodbo! Vem, da reees dolgo že nisem pisala, ampak še vseeno sem vesela, da sem našla čas in napisala tole zgodbico. Če še niste, preberite tudi prejšnji dve poglavji!

Oči so se mi bliskale od vznemirjenja in roke drhtele kot še nikoli. Razmišljala sem o Rayaanu, najboljši prijateljici, o preteklih dogodkih, kar je bilo kar malo preveč zame. Imela sem tisti slab občutek, ko imaš slabo vest po preplonkani kontrolni nalogi. Ah, vem, zdaj to res ni važno. Zavzdihnila sem, ter se pripravila, da izvem nove skrivnosti. Sploh se nisem mogla več kontrolirati, saj mi je srce tolklo tako naglas, da sem v srhljivi jami lahko slišala njegov odmev. Misli so me begale na vse stvari, ampak sem imela dovolj moči, da sem globoko vzdihnila ter se pomirila. Če bi Bradavičarka obstajala, bi verjetno šla v Gryfondom! Zdaj sem pa že smešna. Že deset minut se tresem, zaradi nekega brezveznega pisma, ki na koncu sploh ne bi bilo nič posebnega. Neki glas v meni mi je govoril: Odpri že, Teja!!!!, drugi glas, bolj umirjen in moder pa: Le kam se ti tako mudi? Dvakrat premisli, preden kaj storiš.
Zavzdihnila sem, zamižala ter na tri, štiri zdaj zamahnila z roko in pismo se je odprlo. Globoko sem vdihnila močan nočni zrak ter lepo počasi, brez ovikarjenja odprla svoje modre oči: Zazrla sem se v starodavno pisavo (staro približno 200-350 let) in z roko z njega pometla debelo plast prahu. Črke so bile zaklesane v papir, kot jadro v jadrnico. Neučakano sem prebrala pismo:
Moja Teja Malfoy! sem preletela prve vrstice že težko vidljivih črk. Ne, saj to nisem jaz??? Jaz sem seveda Teja Korošec in moji starši so nekje v drugem svetu...ali pač? Saj to nikakor ne more biti res….hitro sem prebirala vrstico za vrstico:

kdo je pustil črno luknjo v mojem srcu,
zakaj te ni bilo z menoj v vrtcu?
Mama te je bunkeljnom dala,
ker se je tvoje mogočnosti bala.
Zdaj si že dosti stara,
da resnico izveš,
kako rad te imam, ne veš.
Prosim te, da o pismu nikomur ne poveš,
zakriči moje ime, odpri mi srce, da v moj svet greš!

Takega lepega pisma mi ni še nihče napisal! Oh, kar razganjalo me je od radovednosti!!!!!! Kdo, kje, kako, zakaj? Nisem imela odgovora na težko vprašanje. Kdo je to sploh napisal, kdo je bil ta princ na belem konju, ki me je razveselil in hkrati tudi spravil v zagonetno fizično enačbo? Morda Rayaan? Imela sem več vprašanj kot odgovorov, a sem bila odločena, da jih takoj poiščem! Takrat pa sem zagledala, kje držim prst in to na desnem spodnjem kotu. Tam se je svetlikalo nekaj lepega, vezanega z zlatimi črkami. Spomnila sem se na krasne Antične črke, bogato okrašene in prav takšne so bile te. Vznemirjeno sem prebrala pošiljatelja in to je bil…....Dreco Malfoy! Zraven je pisalo še, da je to moj brat. Kdo? Tale Dreco se pa res prav norčuje iz mene, pa se ne bo. Zakaj ni pustil še telefonske številke? Navaden butast fant je, tak kot vsi moji sošolci, ki se znajo le norčevati iz ostalih. Sram ga je lahko! A mi praznina v srcu še vedno ni dala miru. Zdaj, ko sem omenila sošolce, sem se spomnila na Tino, zakaj mi je treba biti tu, v tej srhljivi jami? Najbolje, da kar grem. Sunkovito sem se obrnila, a naprej nisem več znala. Čakaj, kaj? Nekdo je stisnil mojo roko! Globok glas me je ogovoril…

Upam, da ste v zgodbi uživali, komentirajte jo!