Hvala vsem, ki ste lajkali mojo zgodbo! Drugi del bo še bolj dih jemajoč. Če še niste prebrali prejšnjega poglavja, ga lahko zdaj!

Res še sama zares nisem vedela, zakaj to delam, a nekaj je bilo vendarle res: v srcu sem že od lanskega leta starosti čutila neko veliko zadrego. Kot bi imela ogromno praznino, luknjo, po domače rečeno. Mislila sem, da me muči puberteta, a sem že zdavnaj ugotovila, da ni, saj se moje skrivnosti vse prej kot umirjajo...Včasih si mislim, da ljudje o meni razmišljajo zelo slabo, ter mi za hrbtom pravijo coprnica. Enkrat, ko sem šla iz šole se je skupina punc nekomu režala. Prav sto procentna sem bila, da so se krohotale nerodnemu Ediju, kateremu so se pri telovadbi strgale telovadne hlače, a so se v resnici meni! To pa sem ugotovila po čistem naključju. Zjutraj sem po nesreči odložila telefon na okensko polico pri šoli, ta pa je vse posnel...posnetek sem zavrtela nazaj in se od besa skoraj pogreznila v zemljo. Opravljivke!!!! Zamislila sem se…
Takrat pa zaslišim: “Teja, predajamo se, predobro si se skrila!” O moj bog, med razmišljanjem sem čisto pozabila na vso okolico! Skoraj sem padla iz omare, tako sem se prestrašila. Hotela sem že navdušeno skočiti iz omare ter se začeti bahati pravim prijateljem, da me niso našli, ko se mi je začelo temniti pred očmi. Takrat se mi je čisto zbrisal spomin. Ne spomnim se prav podrobno tistega trenutka, mislim, da sem se le dotaknila enega para čevljev v stari omari. Hmmm… kaj se je zgodilo nekaj minut nazaj? Nisem poznala odgovora na to. Ni bilo veliko časa za razmišljanje, saj me je v tistem trenutku nekdo pobožal po mojih skuštranih laseh. S pričakovanjem sem počasi odprla oči in pred mano je stal…..............fant. Nisem ga prepoznala, nisem prepoznala njegovih svilnatih blond las ter tudi ne bledega obraza. Še huje je zgledal s črnim plaščom (nevem, kako se mu reče), ki je plapolal za njim. Živčno sem njegovo roko porinila stran od sebe ter se poskusila upogumiti. Že sem hotela nekaj reči, pa me je fant prehitel ter mi segel v roko. Premerila sem ga od glave do peta, ter močno stisnila v ponujeno roko. Predstavil se je kot Ryan, sin lorda Mrlakensteina. Narejeno sem se mu nasmehnila, v resnici pa v srcu nisem čutila prav tako. Prav nasprotno...starši so me vedno učili, da ne smem zaupati neznancem, sploh pa, kdo je ta lord Mrtklateshein, ali kako se mu že reče? Previdno sem Ryana vprašala, od kje me pozna, ampak je samo zavihtel svoj kot noč črn plašč ter se obrnil. V tistem trenutku me je postalo prav malo strah. V resnici ne malo, zelo veliko!!!!!! Kaj naj naredim, kje sem? Po glavi se mi je rojevalo na stotine in stotine vprašanj. Najraje bi temu fantu zabrusila, naj že kaj pove, ali pa naj se pobere od tod, Zakaj mu tega nisem rekla, nevem, sem pa prepričana, da so imele veliko moč njegove Oceanske modre oči. Ah...kakšna lepota, še zdaj se jih spomnim!
Na moje presenečenje pa se je fant obrnil tako, da je njegov plašč plapolal v vetru, ter zakorakal do mene. Stopil je k meni, ter mi na uho zašepetal: "You are amazing''! Nisem kriva, da mi je angleščina, kot španska vas, ali pač? Torej, pazite kaj se je zgodilo potem: Ryan je zardel, mi pokazal izzivalni pogled, ter s hitrimi koraki odvihral s prizorišča. Na koncu temačnega predora sem še videla, kako se je zasvetlikala neka svetloba, ki pa je takoj izginila, ter fanta ni bilo več…


Šele tedaj sem se imela čas razgledati po okolici. Kraj je bil z eno besedo prav ROMANTIČEN! S stropa so visele veličastne ledene sveče, ki so služile osvetljavi, saj bi bilo drugače temno kot v rogu. Po stenah so se svetlikali krasni smaragdi različnih velikosti. Vse skupaj je bilo prav magično ter romantično!
Spomnilo me je na mojo najljubšo knjigo Harry Potter in dvorana skrivnosti, v kateri sem zelo uživala. Vedno sem si zelo želela vsaj približno spoznati čarovniški svet. Le za en dan…
“Hej, kaj pa je to”? je le dve sekundi kasneje moj glas odmeval po velikanski jamski dvorani. Na tleh sem na svoje veliko presenečenje zagledala zrabljeno pismo!!!!! S strahom in radovednostjo sem ga pobrala in se razgledala naokrog. Ko sem se popolnoma prepričala, da nihče ne prisluškuje, sem opazila, kako zelo se mi trese roka. Po nesreči sem majhen delček pisma strgala in padel je na tla. Z zanimanjem sem ga pobrala, ter videla čudno pisavo. Hitro sem iz kuverte potegnila še ostalo pismo….

Upam, da vam je bilo poglavje predstavljeno doživeto ter zabavno! Uživajte še naprej, vikend je! Zberimo čim več ! Hvala vsem, ki me spodbujate!
P.S. kmalu pričakujte nov profil, ki ga bova imeli jaz in moja BFF Winter. Spremljajte tudi najino zgodbo!
Lep vikend in se tipkamo naslednjič
Spring