BLIŽNJICA

Ko sem na enkrat odprla oči, nisem bila v kraljestvu mrtvih. Tudi v gradu nisem bila… V moje oči silijo žgeči sončni žarki, kakor, da bi me hoteli oslepeti. Sem v nebesih? Začutila sem vlažno zemljo. Ne to niso nebesa.
Kje sem? Sonce je prijetno pripekalo na vlažno zemljo, slišalo se je šumenje reke, petje ptičev… Reka! Spomnim se, kaj s je zgodilo. Pogledam svojo nogo…
Skoraj bi bruhala ob pogledu nanjo! V moji nogi je bila velika in globoko zarezana rana, ki je močno krvavela. Dotaknem se svoje krvave rane. Zapekla me je in roko sem takoj odmaknila. Pogledam svoje roke… Bile so opraskane a nobena rana se ni morala kosati z globoko, rano na nogi. Morala si bom zaustaviti pretok krvi v žilah, da ne bom izkrvavela.
Iz ramen snamem svoj nahrbtnik. Vse je bilo premočeno. Spomnila sem se, da imam v nahrbtniku tudi denar… Vse sem spravila naplan. Čim hitreje se mora vse posušiti. Iščem najprimernejše stvari s katerimi bi si lahko zastavila krvavenje.
Imela sem samo odejo in oblačila… Vzamem belo majico, ter jo raztrgam na polovico. V levem žepu majice najdem plastično vrečko. Pospravim jo v moker nahrbtnik in se posvetim svoji rani. Desno polovico majice tesno zavežem okoli noge. Stisnem zobe in levo polovico hitro zavijem okoli rane. Vsedem se v senco in opazujem reko, ki teče naprej… Zaprem oči in premišlujem.
Preživela sem… Zgodil se je čudeš in to ne takšen, kot se lahko vsakemu. Zavedala sem se situacije. Pogledam v nebo, ter se zahvalim bogu. Tiho premišljujem in zadremam pod drevesom.
Odprem oči. Izgleda, da nisem samo zadremala… Bilo je zelo zgodaj zjutraj. Prepoznala sem po nebu. Bilo je še temno a se je že začelo prikazovati sonce izza hribov. Pograbim trdo, debelo in kar se da, veliko vejo, ki je ležala zraven mojih nog. Uprem se nanjo, ter grem na mesto, kjer so ležale moje stvari.
Zložim jih nazaj v nahrbtnik in se odpravim na pot. Čeprav me je noga strašansko bolela, sem hodila za nosom in nisem vedela kam bi lahko šla, sem imela precej dober občutek.
Na gradu so zagotovo sprožili novico po vseh kraljestvih, ter razpisali nagrado najditelju. Tukaj sicer dvomim, da bi me iskali a vem, da tudi tukaj ne bom dolgo varna. Moram se umakniti nekam na skrito. Tam bom dokler ne okrevam…
Vsak korak je bil vedno bolj boleč in premikala sem se vedno bolj počasi.
Sedla sem na tla, da bi si odpočila. Lačna sem bila. Na gradu sem vedno šla lahko po hrano, četudi nisem bila lačna… Sedaj razumem kmete in mučene. Tokrat je v mojem želodcu tako zelo krulilo, jaz pa nisem bila niti sposobna teči.
Poiskala bom kakšen grm z jagodmi ali borovnicami. Na jablane ali češnje sploh pomislila nebom. Kje bi tukaj sploh kaj lahko našla?
Pred sabo zagledam pot v gozd. Sedaj sem hodila zraven gozda in reke. V gozdu bi lahko našla kakšno hrano, tukaj ob reki je samo mokra trava in rože. Iz nahrbtnika vzamem svojo plastenko in vanjo nalijem vodo iz reke.
Počasi se odpravim v gozd. Sonce je še kar toplo sijalo a v gozdu se to ni več tako čutilo, saj so drevesa povzročala sence. Rahlo me je mrazilo v kosteh, a prenesla sem že huje! Pogumno se odpravim naprej po ne zravnani poti gozda.
Tla v gozdu so bila spolzka in blatna, saj je nekaj dni nazaj deževalo… Ne vem koliko časa sem obležala ob reki, a po blatu in vlagi, predvidevam, da ne ravno veliko časa…
Zagledam manjše grmičke. Jaogde. Nasmehnem se svoji sreči. Z mati sva jih več krat nabirali, že od mojih maladih nog, tako, da sem točno vedela, kako izgledajo. Plus, zraven nabiranja sem se lahko spočila.
Z manjšimi težavami pokleknem v sredino grmičkov in si polastim zrelih jagod. Tako sem bila lačna, da sem kar eno za drugo goltala. Ko sem se nekako najedla sem še nabrala jagode, ter jih položila v plastično vrečko, ki sem jo našla v žepu bele majice.
Počasi se uprem na palico. Na enkrat, nekaj zašumi v bližnjem grmovju. Prestrašim se, ter se potihnem pred sivo skalo, pred mano. Grmovje se vedno bolj premika. Srce mi je hotelo skočiti iz prsi. Imela sem pomisleke na kakšnega mesojedca, ki si neizmerno želi krvi nedolžnega, pobeglega dekleta.
Iz grmovja skoči majhna srna in se izgubi v drugo grmovje. Oddahnila sem si, ko sem ugotovila, da ni bil noben volk, ki bi si želel moje krvi. Spet se spravim na noge, ter nadaljujem pot za nosom. Tokrat seveda bolj previdno in trezno.
Hodila sem zelo dolgo časa in pričelo se je nočiti… Ko se sonca skoraj da, ni več opazilo je v gozdu vse potihnilo. Reke nisem več slišala, ptičje petje se je utišalo, le šumenje listov me je spremljalo. Okoli mene je bila gosta tema in polna luna. Ustavim se na bližnjem podrtem deblu. Sedem nanj in vzamem plastenko vode. Naredim požirek, ter jo pospravim nazaj v nahrbtnik. Voda je bila ena mojih najpomebnejših živil v nahrbtniku.
Zeblo me je in vedno bolj sem se bala. Teme nisem nikoli prenesla.
Zaslišim ponovn pok veje. Ozrem se okoli. Ničesar nisem videla. Pozorno oprezam okoli sebe. Vse je potihnilo. Želim leč na tla a se na enkrat iz krošenj dreves požene jata netopirjev. Zletijo nad mojo glavo. Kričim od strahu, ter opletam z rokami. Spotaknem se in padem na skalo. V nogi me je na enkrat tako zabolelo. Videla sem še samo zvezde okoli mojih oči. Stisnem zobe in se oprimem noge. Začutila sem, da se je krvavenje pospešilo.
Majica je bila vlažna od krvi. Bila sem na robu solz bolečine. Ležem na mokra tla, ter britko zajočem. V kaj sem se spustila?! Tvegala sem, ko sem prestopila prag svoje sobe!
Zvečer je gozd nevaren in poln presenečenj. Zaslišim hukanje sove. Vsaj nek glas v tem tihem, mračnem gozdu.
Stisnem oči, da bi zaspala a z bolečinami, ki sem jih čutila, sem spoznala, da to ne bo tako enostavno, kot sem si zamislila.
Ležim na tleh in razmišljam kako bi bilo lepo, če bi ostala na gradu. Če se vrnem, bom v velikih težavah. Če ostanem tukaj, bom slej kot prej umrla. A na žalost ne vem kje sem tako, da mi ne preostane drugega, kot, da se borim za svoje življenje.
»Odkrili smo vas!« Sunkovito se obrnem. Prestrašeno se ozrem proti temni podobi, nekaj metrov pred mano. »K-kdo si…?« Postavim se na noge in si bolje ogledam moškega… Bil je mojih let. Imel je goste rjave lase, na sebi je nosil jakno in kavbojke… Bil je mišičaste postave. Stopil je bližje. »Našli smo vas in odpeljal te bom na dvor!« S strahom v očeh se zazrem fantu v oči. Nisem videla, kakšne so a vedela sem, da je resen. To sem prepoznala že v njegovem glasu.
Mar je to novo upanje, da pridem na dvor in preživim…? Ne! Zadnji hip se obrnem in stečem v neznan gozd.
Fant se takoj zgane. Bil je hitrejši in močnejši. Blefirala sem, ko sem se pognala stran. Ujel me je zadnji hip, preden bi spet padla. »Ne upriaj se! Z mano greš in pika!«
V nogi me strašansko zaboli. Zvijem se. Opazi, da se zvijam in opriiemam za nogo. »Greva!« Zgrabi me za roke in potisne naprej. Moje palice nisem več imela v svojih rokah. Sama sem morala hoditi z vso težo nahrbtnika in bolečino v nogi.
Fant me seveda priganja naj hodim hitreje. Poskušam ga ubogati a me vsak korak vedno bolj otrudi. Počivati bi mogla… »Ne ustavljaj se!« Še malo pa se bom zgrudila po tleh. Roteče ga pogledam. »Ne morem…« Zavije z očmi. Na jeziku je imel: A iz gradu si pa lahko pobegnila?!
Zgrabi me za roke in potisne naprej, da bi hodila, a v tistem pa padem po tleh. Skloni se k meni, da bi mi povedal par krepkih. Nenadoma se njegov obraz spači. Pogleda mojo nogo.
»R-ranljiva si..?« Kaj je mislil z: ranljiva si? Mežikam v neznano. »Ja..? Ali… Kako si mislil?« Ogleduje si mojo nogo. »Zakaj si je ne celiš?« Še bolj čudno ga pogledam. »Kako prosim..? Celim?« Prikima. »Z vašimi neumnimi napoji! Kje jih imaš?!« Če to ni bila najbolj čudna stvar danes…
»Nobenih… 'Napojev' nimam…« Fant zavije z očmi. »Ne laži mi! V nahrbtniku imaš še zagotovo enega! Vedno imaste nekaj, da nas onesposobite! Ali… Si pa vohunka brez vseh pripomočkov…« Z smrtnim obrazom me pogleda. »Kje so ostali?!« Pogoltenm slino. »Oprosti… Ampak… Ne vem o čem govoriš… Mogoče je prišlo do pomote…«
Odkima. »Človek si!« Če mi prej, nebi govoril o napojih, bi bila to danes najbolj čudna stvar, kar sem jih kdaj slišala. »Seveda. Saj si ti tudi.« Bruhnil je v smeh. »Prebrisano vohunko so izbrali!« Začudeno ga pogledam. »Nobena 'vohunka' nisem… Če te kar koli zanima sem ubežnica in nobena vohunka!«
Povedala sem mu nekaj zanimivega in zravnal se je. »Pred kom pa bežiš?« Zavzdihnem. »Pred… Zbežala sem od doma…« Plane v smeh. »Pridi, greva na dvor! Bomo videli če boš tam tako zgovorna! Sedaj imaš čas, da si kaj novega izmisliš.« Zgrabi me za ramena, ter postavi na tla. »Pojdi!«
Nadaljujeva pot. Kaj je mislil z napoji in vohunko? Kakšno vprašanje… 'Človek si'. Kaj potem je on, kot človek? Kaj je misli s tem? Na kateri dvor bova šla? Mogoče si je nekaj izmislil, da bi imela dvome, da se vrnem nazaj na grad… Zavzdihnem. »Koliko časa še?« Ne odgovori mi. »Prosim povej mi! Želim vedeti, koliko časa še imam svobode, do mojega pripora! Vem da me pelješ nazaj na dvor k očetu, zato mi povej!« Roteče ga pogledam. Fant se ustavi in me čudno pogleda.
»Marcusa misliš? Ne kličemo ga oče…« Odkimam. »Edvarda Reyndolsa mislim… Kralja vseh dežel.« Spet plane v smeh. »Mala ne boš me potegnila za nos!«
»Vsaj povej mi, kako ti je ime! Iz katerega dvora prihajaš?« Fant omahuje. »Zack sem…« Za dvor niti pisnil ni. »Kdo si ti?« Nisem pričakovala tega vprašanja zato z zaostankom povem in Zack je še bolj posumil, da je našel njihovo, ne človeško vohunko. »Alice sem… Alice Beatrix.«
»Nadaljuj.« Z glavo pomigne naprej. V nogi me vedno bolj boli in ne prenesem bolečine. Hitreje stopim. Na enkrat se zanajdeva v grmovju trnja. Zack me potisne, da bi šla naprej.
Trnje mi popraska oblačila. Nenadoma moja noga, obstoji v največjih trnih. Nisem opazila in stopim naprej. To je bila napaka.
Trni se zarijejo v mojo rano. Padem na tla in zakričim od bolečine. Slišim oglešanje prestrašenih vran. Zack je ob meni a ni bil videti zaskrbljen. Bil je jezen. »Zakaj jih kličeš?! Če ne odnehaš te bom, kar tukaj…« Zazre se v mojo nogo. »Zakaj se ne celiš?! Živo te potrebujemo!« Odkimam. »Ne vem, kaj misliš, da sem, a ne morem se celiti, ali karkoli bi naj to pomenilo… Pomagaj mi!«
Zack sprva omahuje nato pa me zgrabi pod ramena in noge in odnese ven iz trnjevih grmovjev. Položi me na bližnjo skalo. »Tukaj stoj in ne misli na bolečino.« Saj nikamor nisem nameravala. Bolečino sem pa težko spravila iz glave…
V moji nogi me je strašansko peklo. Mislila sem, da mi bo razneslo celo telo od te bolečine. Tekle so mi solze.
Zack se je vrnil. V rokah je nosil samo palice. Stopi do moje noge. Odveže belo majico, ki sem si jo zavezala okoli rane.
Vroča kri je pritekla na plan. »Kaj si počela?« Nisem mu odgovorila, saj je že naslednjo sekundo z rokami zgrabil mojo nogo in prste porinil v rano.
Zavreščala sem na vso grlo. Bolelo je. Mislila sem, da se bom onezavestila. Kakšna pomoč je to, da ti nekdo poveča rano?! Od bolečine sem mahnila po njem in on se je zdznil. Mislil je, da sem ga želela napasti.
Še bolj je pritisnil in skoraj sem se zgrudila po tleh. Nenadoma pa vsa bolečina popusti. Zack si je roke obrisal v krvavo majico in mi ponudil palice. »Sedaj pa hodi in ne ugovarjaj, ker nimaš več izgovorov!« Začudeno sprva pogledam njega, nato pa še svojo zaceljeno rano.
Izgledalo je kot, da se nič nebi zgodilo. Kot da se sploh nisem ranila. Hvaležno se mu zazrem v temne oči. »Hvala ti!« Želim se mu nasmehniti a mislil bi, da se spogledujem z njim. Počasi vstanem in za uporo vzamem palico.
»Ne potrebuješ je več!« Mar se je bal, da ga bom napadla z palico, ker sem sedaj zaceljena? Ubogam njegov ukaz in palico odvržem daleč stran od sebe.
Kaj se je ravnokar zgodilo? Kako… Kako je lahko? Danes je najbolj čuden dan, kar sem ga si lahko zamislila… Pričelo se je daniti. Zack me je ustavil. »Ne sem… Po bližnjici bova šla.«
Kje bo on najdel v tem gozdu 'bližnjico' me prav zanima. Vse kar vidim jaz, je le ista goščava, z nobeno bližnjico…
Tokrat me močneje zgrabi za obe roki. Z močimi toplimi rokami je držal moje povsem nemočne roke. Pustim se mu, da me vodi do 'bližnjice'. »Koliko časa še?« Zaslišim kako zavzdihne. »Dokler se ne zdani.« Ta odgovor mi ni kaj veliko pomenil a sprejela sem ga.
Sonce se je že dvigalo in Zack je postajal vedno bolj nemiren. »Zdanilo se je… Kje je bližnjica?« Odkima. »Ni se še povsem… Bližnjica je tam.«


Živijo!
To je 2. poglavje! Upam, da vam je všeč in da ste uživali v branju! Kaj mislite, da se je in se bo zgodilo?:smirk:
HVALA VAM!!!!! LYSMMM:sparkling_heart:
Lp, Bad girl:sparkling_heart::yin_yang::eight_pointed_black_star: