Počutim se kakor, da bi hodila v sanjah. Na nebu se zgrinja ogromen črn oblak, ki zakriva sončne žarke na gozdna tla. Drevesa grozovito poplesavajo v sunkovitem pihanju hladnega vetra. Nobene žive duše ni bilo na spregled… Kako dolgo še? To vprašanje se v mojih mislih potika že celo pot!
Pogumno se zazrem nazaj proti Zacku, v njegove rdečkasto rjave oči. Že želim spregovoriti, a me sunkovito obrne v smer najine poti. Predvidevam, da je to pomenilo naj utihnem in se ne pogovarjam z njim…
Molčim in zbrano opazujem okolico po kateri hodiva. Poskušam si zapomniti čim več, da bi lahko spet zbežala in se skrila globoko v gozd…
Zack se za mojim hrbtom premika tako hitro, a še zmeraj tako tiho… Kakor bi bila samo jaz v temnem gozdu… Opazim zanimiva drevesa, ki se še komaj držijo korenin nad hribom. Izgledajo tako, kot da bodo zdaj, zdaj padle po hribu navzdol.
Približam se enemu izmed dreves in opazujem, kaj se dogaja za hribom. Skoraj sem izgubila ravnotežje!
Za hribom je tekla reka, nad njo pa je stal kamnit črn most, ki je vodil naravnost do veličastnega temnega obzidja! To obzidje je bilo veliko višje, od obzidja moje domovine!
Za obzidjem je stal grad! Zajela sem sabo. Skoraj bi me pobralo! Kralj, ki prebiva v tej veličastni graščini, mora biti zelo znan!
Stopim korak dlje. Čeprav nisem storila kaj veliko razen, da sem se za korak približala drevesu, se je Zack takoj zganil. Prijel me je za dlani, ter odrinil stran. »Ne poskušaj česar neumnega, ker si lahko v dobri pol minuti zavedno izbrisana iz tega sveta!« Mi sikne za desno uho.
Njegove besede me pretresejo… Hlad vetra mi še bolj vstopi v kožo, da me oblije nov val kurje polti. Bilo je tako hladno, jaz pa sem bila oblečena samo v napol premočen pulover, pajkice in čevlje. »Kje sva?« Spet se opogumim in povprašam Zacka, v upanju, da mi bo na vsaj to vprašanje odgovoril.
Nekaj trenutkov molči in me trdno oprijet za moje dlani popelje, po hribu navzdol. »V Severni Islandiji.« Skoraj bi pozabila dihati ob njegovem odgovoru.
Oblili so me sumi, ter raznolika mišljenja… Tako daleč?! Te luknje… Kako? Luknje so sposobne tega? Česar ne vem , kar drugi vedo?
Tiho razmišljam, celo pot do mostu. Zack še vedno trdno drži moje dlani. Me je bil res pripravljen ubiti? Če je imel izbiro, da me ubije… Zakaj me potem ni ubil že na samem začetku?! Če bi bila res tako ničvredna bi ostala brez duše, ali pa bi se še vedno potikala po gozdu z razmesarjeno nogo. Zack ima nekaj za bregom…
Prispeva do kamnitega mosta, ter ga prečkava. Znajdeva se pred zavarovanimi železnimi vrati. Pred njimi sta stala stražarja v rdeče, črni uniformi.
Spregovorita nekaj v, meni tujem jeziku. Zack odgovori in me s prezrtimi očmi pogleda. Stražarja se z gnusom na obrazu odmakneta, ter prikimata Zacku v odgovor. En od stražarjev stopi k mojem levem boku, ter me zgrabi za zapestja. Zveže jih z vrvjo, ter me potisne naprej.
Ne upiram se, ker vem, da bom povzročila še več težav. Železna vrata se odprejo in s spremstvom enega izmed stražarjev, ter Zackom vstopimo v manjše pred grajsko dvorišče. Kam me peljeta?
Ogledujem si okolico dvorišča. Par radovednih obrazov se ves čas obrača proti nam. Molče nadaljujem pot. Roteče se zazrem Zacku v oči. Želim vedeti kam me peljeta. Bo tukaj konec vsega? Je bil moj pobeg speljan zaman? Sili me na jok, a nekaj v meni me trdno drži pokonci. Adrenalin? Ne bi se čudila… Verjetno bo to moja zadnja ura…
V spremstvu stražarja in Zacka, vstopim k novi straži pred vrati ogromnega dvorca. Z velikim začudenjem se zazrejo vame. Nato njihov pogled pade v oči stražarja na moji levi. Prikima jim,… Trznil je z glavo, a nisem morala natanko videti kaj se je pravzaprav zgodilo, saj so se ogromna vrata nenadoma na stežaj odprla. Ne vem kdaj so se mi odprla usta, a vedela sem, da jih ne bom zlahka zaprla.
Po hodniku se je razprostirala velika rdeča preproga. Stene so bile prepojene s sivo, črno barvo. Po njih so se zgrinjali grbi različnih kraljestev. Nobenega do sedaj, kar sem jih videla ne poznam… Prepričana sem, da bi se moral najti tudi grb naše družine… S kotičkom očesa sem iskala rumeno rdeč grb.
Grb vsake premožne družine je imel velik pomen… Naša družina je imela v grb, v obliki rumenega sonca, v njem pa je stal rdeč lev. Znani smo bili po ne popustljivosti in moči. Žal bo naša družina večno pozabljena, zaradi mene…
Opazim, da za mano ne hodita več samo Zack in stražar, ampak cela grmada stražarjev! Debelo pogoltnem slino, po grlu. Zavijemo na desno stran. Na koncu hodnika zagledam še rdeče rumen grb. Grb naše družine! Zakaj tako daleč stran od ostalih grbov družin? Morali bi biti povezani…
Spet nova velika vrata?! Pred njo stojita dva stražarja v rdeče črni uniformi. En se takoj zgane in stopi v sobo, ter za seboj zapre vrata. Drug ostane na mestu kakor, da bi bil okamenel. Prvi stražar se hitro vrne nazaj, ter prikima mojim spremljevalcem.
Stražarja vrata odpreta na stežaj. Za vrati je stal zlat lestenec. Na koncu ogromne sobane je visel grb v obliki rdečega plamena. V njem je bil črn zmaj, ki je bruhal ogenj. Pred veličastnim grbom sta stala dva prestola. Na enem izmed njiju, je sedel kralj. Drug prestol, ki je bil nekoliko manjši, je bil prazen.
Na njem bi morala sedeti kraljica ali kraljev naslednik. Približamo se kralju, ki mrko strmi v prazno. Imel je temno rjave, goste lase. Njegove oči so bile skoraj da rdeče. Spominjale so me na oči Zacka… Kralj je dvignil pogled in z mogočnim glasom spregovoril.
Nisem razumela njegovih besed. Zack se je zganil, ter stopil predme. S prstom je pokazal name. Slišati je bil jezen, ter vznemirjen. »Poklekni!« Zack je zatulil po dvorani. Od kot takšna jeza?
Nemudoma se odzovem ukazu, ter pokleknem tako, kakor sem se priklanjala celo življenje na dvoru. Kralj je vstal, ter stopil korak bližje proti meni. Bil je mišičaste postave, kakor Zack.
Molče klečim pred njim, ter se ne zmenim za njegove gibe. »Kako ti je ime?« Za trenutek se ne zganem na njegovo vprašanje. Tiho in previdno odgovorim. »Alison Beatrix Reynolds, gospod« Učili so me, da povem svoje celo uradno ime, pri spoznavanju novih družin. Kralj se zravna. »Reynolds? Nisem vedel, da imajo hčerko…«
»Ker je nimajo! Vohunka je!« Iz ozadja sobane se oglasi Zack. »Imaš dokaze, da je?« Kralj se spet posveti meni. »Kako da si prišla tako daleč?« Umolknem… »Zbežala sem, gospod…« Dvorana potihne.
»Dvomim, da bi želela uiti iz tako premožne družine! Vohunka je!« Ignoriram Zackove besede. Kralj z močno roko prime mojo brado. »Možno bi bilo…«
Zajamem sapo. Pa saj to ni res?! Kakšna vohunka? »Kolikor se spomnim… Leonora… Tiste modre oči, rjavi lasje, višja postava… Kako si lahko ti del te družine? Imata samo sina!«
Ponižno odkimam. »Gospod… Moj brat je umrl že pred leti nazaj… Staršem res nisem podobna, a lahko dokažem, da sem rodu Reynolds!« Dvorana spet potihne. »Odpeljite jo!« Moje srce je pozabilo biti.
»Lahko dokažem! Kam me peljete! Prosim, verjemite mi na besedo! Prosim!« V očeh so se mi pričele nabirati solze. S prosečim pogledom opazujem kralja.
Po nekaj trenutkih dvigne roko. Stražarji se ustavijo, ter me izpustijo. »Hvala, hvala!« Kralj se približa, ter zgrabi mojo roko. »Kje imaš očetov prstan?!« Že me želi vreči nazaj k stražarjem, ko se spomnim, da sem si ga pred pobegom zavezala okoli vratu.
Zgrabim svojo verižico, ter jo iztrgam z vratu. Kralju ga izročim v dlani. Nastala je minuta tišine. Kralj kar ni mogel verjeti svojim očem. »Kako..?« Izdihne, ter mi prstan počasi položi v dlani. Hitro si ga nataknem okoli prsta, ter stojim na mestu, kot vkopana.
»Marcus Godwinesson.« Poda mi roko. Privzdignem obrvi. Nikoli še nisem slišala zanje… »Odvedite jo v laboratorij! Vseeno se moramo prepričati, da ni ena izmed njih!« Zaskrbljeno me opazuje, ter potreplja po ramenu.
Nisem si mislila, da zna biti, mogočen kralj kakršen je on, tako srčen. Stražarji stopijo ob moj bok. En od njih me zgrabi za dlani, a ne tako trdno, kot prej. Pospremijo me do izhoda sobane, prestolov.
Odpravimo se po drugem hodniku dvora… Stene so bile polne slik živelih plemičev, ter vojakov, ki so dali življenja za plemiče. Te je naš dvor še posebej slavil, ter se jih spominjal.
Stražar odpre vrata, ki so bila nekoliko manjša, od prejšnjih. Vstopimo v sobo. Stene so bile prelite s snežno belo barvo. V sobi so bile postavljene steklene omare polne čudnih čaš, z različnimi barvnimi pijačami.
Stražar me posede na visok črn stol. Postajala sem vedno bolj živčna.
Kralj vstopi v sobo s spremstvom stražarja, ter čudnega starca. Starec je imel belo brado, ki mu je zakrivala vrat, njegovi lasje so bili v popolni katastrofi. Nosil je očala, ki so njegove zelene oči še bolj povečale. Nosil je belo srajco, ki mu je segala do kolen. Na prvi pogled bi rekla, da izgleda kakor nori znanstvenik.
Kralj mu nekaj šepne za uho, ter s kotičkom očesa, poškili proti meni. Starec prikima, ter se posveti svetlečim, steklenim omaram. V roke vzame manjšo stekleničko, modro zelene barve. Pogled obrne proti meni. Počasi se nasmehne, ter stopi bližje.
Sede nasproti mene, ter ponudi stekleničko. »Spij.« Njegov glas je bil globok in nežen. V roke vzamem stekleničko. Soba potihne, a ne za dolgo.
V sobo vdre punca z temno rjavimi lasmi, ki so se rdečkasto svetlikali. Imela je rumeno, zelene oči. Njena čudovita postava je bila oblečena v črno rdečo uniformo, ki me je spominjala na kostum lovca. Kar zavidala sem ji ob takšni lepoti. Videti je bila prestrašena. Njen obraz je bil prebleden. »Vaše visočanstvo!«
Kralj se obrne proti njej. »Povej otro…«
»Lavirji so vdrli! Nekako so odkrili južno luknjo! Strelci so sporočili, da jih ni veliko. Nekdo nas je izdal! Luknje ni moral nihče najti!« Vsi pogledi se nenadoma zazrejo vame…


Ojla!
Upam da vam je bil ta del všeč! Vem da nisem že kar nekaj časa objavljala svojih zgodb, ampak sedaj je tukaj :blush: Upam da si zares prebral hehe, lajkajte komentirajte in se naročite name če želite biti obveščeni v naslednjih delih :wink:
Lp.