Noge so se mi tresle. Nisem vedela kaj narediti. Lahko bi poklicala kakšnega zdravnika, a odrasli mi ne bodo vrjeli.
Zato sem se odločila podreti vrata. Najprej sem probala z vso močjo predreti vrata na 'golo'. Potem sem se zamislila lahko bi... o pa glej! z vozičkom za malico.
Hitro ga vzamem in z vso silo hočem predreti vrata. Bum! Vrata so pristala na tleh, jaz pa nisem, to je bil zmagovalni trenutek zame. Ko sm ustopila ni bilo več tiste smrti in bila je samo ona, niti knjige ni bilo.
Tako je potekal pogovor:
"Alexa, kaj si počela tam?!" sem jezno rekla.
"No jaz no samo sem brala."
"Seveda." sem rekla sarkastično.
"Ja res je." je povesila glavo.
"No potem kje je knjiga?" sem vprašala.
"Aja knjiga no...Nevem..." hotela je še malo zavijati v ovinke in jaz sem jo samo direktno vprašala."
"No, zakaj pa je bila tista pojava al karkoli je že bilo?"
"Am... No...mhm... Ne morem ti povedati in je stekla. Obe sva stekli v najino turkizno sobico, ki je bila še vedno ista.
Alexa si je obrisala solze, tako hitro, da animatorka ni videla, da je potočila kakšno solzico.
"No kje sta bili?" je rekla animatorka z zaskrbljenim glasom.
"Otroci so že spletli 3 zapestnice vidve pa sta se nekje obirali?"
"No ubistvu je bilo tako: Alexa je bila malo napihnjena in zato je imela veliko potrebo, mislila je, da bo malo časa trajalo potem pa...
Alexa me je prekinila.
"No in po moji veliki potrebi je mogla it tudi Klara." je rekla in se hkrati zlagala, no saj sem se tudi jaz.
Se nadalajuje...


To je to!
Hah! Pokomentirajte!
Če Vam je všeč:heart:
čauuuu