evo, nov del. drugal ste vi spet ful uzadi lol, js sm že pr 30 poglavju pa na tko 90. strani, vi ste pa šele kle lol. pa če bojo kake pravopisne napake me opozorte, drgač sm spet čim boljš preverla, če sokje, pa jih popravla. uživite.


*b*:warning:Discleamer:warning:: fizično nasilje, hude poškodbe, mučenje, kri, strah, nasilje*b*
*b*Age limit: 14+*b*
-------------------------------------
*b*8. POGLAVJE*b*


*i*Claire se je danes slabo počutila.*i* V glavi ji je zvonilo in pred očmi je imela pike. Nekako se je vlekla skozi garderobe in spodnjo avlo. Po mislih je iskala njegov glas v svojih mislih, a ga ni bilo. Nenadoma je dobila val slabosti. Ustavila se je in se naslonila na steno. Čakala je, da slabost premine, a jo je nenadoma nekdo nasilno porinil stran od stene, da se je opotekla. Ozrla se je okrog, a ni bilo nikogar. Hotela se je obrniti in steči, a jo je nekaj vrglo ob steno. Roka se ji je grdo zvila in v podlahti je zaslišala pok. Zajel jo je val bolečine in hotela je zakričati, a iz sebe ni mogla spraviti glasu.

Ležala je na tleh, zdaj se je z zdravo roko poskušala dvigniti. Zlomljena roka ji je uripala in pošiljala sunke bolečine vanjo. Dvignila se je tako

Nenadoma se je iz senc zlila podoba.
»Pozdravljena, Claire,« je rekel njegov glas. Claire se je odvlekla bliže k njegovi podobi.
»Hej, pomagaj mi. Nekaj čudnega se je-«
»Ne, ne, draga moja. Ne morem ti pomagati.« Pojavil se je. Žalostno se ji je nasmehnil.
Claire se je zmedla. »Zakaj-?«
Tlesknil je s prsti in kost v Clairini drugi roki je počila. Claire je tokrat zakričala. Obstala je obnemela in strmela v tla, ko so ji lica zalile solze. Obe roki sta ji utripali, bolečina ji je meglila misli in komaj je bila pri zavesti. Zvila se je, zastokala in začela hlipati.
»Prosim,« je prosila Claire skozi solze in sopenje, a je zmajal z glavo. Stokala je od bolečine.
»Na žalost si moja tarča ti in ti boš danes umrla.« Približal se ji je in dvignil njen obraz k sebi. Claire je jokala. Hotela je kričati, a ni imelo smisla. Preveč boli. *i*Preveč boli.*i*

Set je tlesknil s prsti in Claire je v levi nogi začela žgati bolečina. Zavreščala je. Legla je na tla in obraz prislonila k ploščicam. Še enkrat je zakričala.
»PROSIM! Prosim, nehaj!« Z lic so ji lile solze. Z zdravo nogo ga je poskušala brcniti, a ji je obstala v zraku in še enkrat je počilo. Zakričala je. Z razprtimi očmi je strmela v steno. Vse jo je bolelo in počasi je drsela v nezavest.
»Ne glede na to, kako kričiš, te ne bo nihče slišal. Verjemi mi.«
»Prosim, prosim, prosim…,« je zategnjeno stokala med jokanjem. »Prosim, prosim, prosim…!« Vid se ji je meglil. Okrog se be je videla kri in čutila svoje življenje v njegovih rokah, le tanka nit, ki jo je lahko strgal brez škarij.
»Nočem umreti,« je jokala. »PROSIM, prosim, prosim, nočem umreti! Prosim, prosim, nehaj!« ga je prosila, a je zmajal z glavo. Zakričala je v upanju, da jo bo kdo slišal.
Pomilovalno se je nasmehnil. »Na svidenje, Claire,« ji je rekel. Še enkrat se je s svojo mrzlo roko dotaknil njenega lica. Zazrla se je v njegove oči. Bile so črne, nekako brez življenja, a vseeno polne besa in hkrati užitka ob njeni bolečini. *i*Kaj mu je to storilo?*i* je pomislila. Potem se je po njenem telesu razširil hlad in zajela jo je tema. Bila je mrtva.

______________________________________

Fancis Brown je zamujala k pouku. Hitro je hodila po pločniku in si v usta basala rogljiček. Na oči si je pozabila nanesti senčilo, podnje pa korektor.
*i*No, vsaj maskaro imam*i*, je pomislila. Cimetove lase si je doma hitro počesala, da so ji zdaj v vetru plapolali okrog glave in sploh jih ni skušala več ukrotiti. Vse, o čemer je lahko razmišljala, je bilo to, da bo videti naravnost grozno, kot bi ravnokar vstala – kar je, a ti ni bilo pomembno.

S svojo razredničarko, profesorico Way, je imela že čez glavo težav, ni potrebovala še ene neopravičene ure pri kemiji. Dovolj je bilo to, da jo je ženska sovražila kot pes mačko in poskrbela, da je to punca začutila vsakič, ko je hotela imeti zabaven dan. Francis se ji je zamerila, ko je v prvem letniku – tri leta nazaj – špricala tri šolske ure njene kemije v enem tednu, da je vejpala z nekimi kul ljudmi. Zdaj tega ni več počela – kar pa ni pomenilo, da je imela manj neopravičenih ur.

Francis je končno prispela pred Gimnazijo Greens in stekla čez glavni trg. Pri tem je videla , da je policija zasedla sredino trga, na katerem naj bi, kot so povedali v novicah, umrlo pet mladih moških. Francis Brown to ni zanimalo. Kri in smrt je nista zanimala, prestrašila sta jo. Že samo ob vonju po krvi je komajda premagala omedlevico.

Naslonila se je na vrata, jih odprla in vstopila v šolo. Vladala je tišina, kar Francis ni bilo všeč. Spominjalo jo je na tisti trenutek v grozljivkah, ko vse potihne, preden pride jumpscare. Tudi ta tišina v šoli je v sebi nosila nek nemir, napetost. Francis se je sezula in slekla jakno. Obula je natikače, si čez ramo dala torbo in stopila na hodnik. Bilo je tiho. Francis je pogledala na uro. Stekla je po hodniku naprej, a je nenadoma zagledala ležečo osebo.
»Halo?« je poklicala človeka, a ni odgovoril. Francis se je približala, ko je videla lužo krvi v kateri je ležalo telo dekleta.
Francis Brown je zakričala.
_______________

Hodnik je prerezal krik. Profesor je utihnil. Dijaki smo utihnili. In potem so se vrata naše učilnice na stežaj odprla. V učilnico je planila ena starejših dijakinj, z razmazano maskaro od solz.
»M-mtrva je,« je izustila preden je omedlela.

Dijaki smo planili s svojih mest proti vratom in profesor jih je ustavil.
»Mir!«
Vsi smo obnemeli. Profesor je izdihnil. Pogledal je skozi vrata na hodnik. Dijaki smo stali za njim in videli smo lužo krvi, v kateri je ležalo truplo. Ena od punc je letela na stranišče bruhat. Ena punca je omedlela. Ljudje so paničarili. *i*Jaz*i* sem paničarila.

Iz drugih učilnic so se vlili dijaki, a jim profesorji niso dovolili bliže. Ljudje so šepetali in mrmrali. Poskušala sem videti obraz mrtvega dekleta, nismo mogli iti bliže. Učitelji so nas nagnali nazaj v učilnice in tam smo čakali – večinoma v tišini – da bo prišla policija.
_______________

Policisti so se resno pogovarjali s profesorji. Povedali so nam, da je umrla Claire White. Nisem je poznala, vse, kar sem vedela je bilo, da je bila tarča večjega nasilja kot jaz. Mesto okrog trupla so zavarovali, nas pa spravili iz šole in poklicali naše starše. Seveda so poklicali mojo mamo. Spraševali so nas vprašanja, na katera nihče ni znal odgovoriti, na primer, če je imela partnerja, kako je z njenimi starši, in vprašanja, na katere je po resnici odgovorilo le nekaj ljudi: Ali je bila tarča nasilja? Ja, bila je.

Poslali so nas domov. Moja mama se je hotela pripeljati nazaj domov, a sem ji rekla, da bo v redu, če na nas pazi samo babica. Po nekaj lasa prepričevanja, je popustila. In tako sem bila doma še preden se je šola zares začela.

Moje babice še ni bilo doma. Prišla naj bi, ko bo domov pripeljala Maxa in Leona. Tako sem bila spet sama. Preverila sem, če sem od včeraj ponoči pustila kaj nepospravljenega. Po tistem, ko sem vse pospravila, nisem mogla spati. Nisem zmogla biti sama s svojimi misli, saj so mi stalno skakali h krvi, ki je tekla iz moje noge, in k dejstvu, da sem nekako iz postelje prišla v kopalno kad in se tam zares skoraj utopila. Vrata kopalnice in svoje sobe sem zaklenila, a me je vseeno obdajal nek mrzel, grozeč občutek. Zato sem do šestih zjutraj sedela pred televizijo.

V ogledalu v kopalnici sem brez posebnega razloga pregledovala svoje gladke, ravne in dolge temno rjave lase. Pred očmi mi je spet šinila podoba razbitega ogledala. Tokrat so kosci padali na tla in se zarinjali v mojo kožo. Iz mojih rok je tekla kri.

Pomežiknila sem in podoba je izginila izpred mojih oči. Spustila sem svoje lase in se zastrmela v kad. Nenadoma me je iz niča prešinila misel.
*i*Na teh tleh bom izkrvavela.*i* Stresla sem se. *i*Kaj?*i* Prestrašeno sem pogledala po kopalnici. Nikogar ni bilo.

--------------------------------
yay, nekdo je umrl<3333 btw se opravičujem za tisto v ta prvem prizoru, sam rabl smo mal mučenja.
lp