*i*hej guys, i'm sorry ker nisem objavla na božič al pa učeri, samo sm mela čist poln dan in nism lih našla časa pa energoje za objavlanje, tkoda pač dobite mal kasnej nov del.*i*
*i*uživejte<33*i*

*b*TRIGGER WARNING: kri, psihično nasilje, halucinacije*b*


*b*11. POGLAVJE*b*


Šola je odpadla do konca tedna. In tako sem sredo, 22. november, preživela doma, na kavču in nisem počela ničesar. Strmela sem ven v dež in si pramen las navijala na prst. Sedela sem na kavču oblečena v svoj najljubši siv pulover in kavbojke. Glava me je še vedno bolela od stalnega zbujanja od prebliskov danes ponoči. Če se ura ni motila, je bilo zdajle natanko 17:46. Ob moji roki je bila še nedotaknjena skodelica zeliščnega čaja, ki ga prav gotovo ne bom nikoli spila.

Bila sem sama doma, saj je moja babica peljala Maxa in Leona na trening nogometa, nato pa še v trgovino.
Glavo sem zakopala v dlani in skušala pozabiti prebliske. In ne, niso bili o demonki, ki je morila naokrog, temveč o sanjah v ponedeljek ponoči.
Vstala sem s kavča in s seboj odnesla čaj, ki sem ga pustila v kuhinji. Iz omare sem potegnila vrečko čipsa in se sesedla nazaj na kavč. Televizijo sem imela prižgano le zato, da se nisem počutila preveč osamljeno. Nisem natanko vedela, kaj naj počnem. Nisem imela želje do sprehoda ali česarkoli drugega. Še čips mi ni teknil.

Nelagodno sem se presedla, ko sem dobila občutek, da me nekaj opazuje. Strmela sem v televizor, ne da bi sploh razumela, kaj se je dogajalo, in se skušala znebiti občutka. Ozrla sem se po sobi in vstala.

Nekaj v zgornjem nadstropju je padlo na tla in se razbilo. Poskočila sem. Srce mi je razbijalo kot miši, ko sem sedla nazaj na kavč. Nenadoma sem od zgoraj zaslišala zvok, kot bi nekdo prevrnil celotno polico steklenih izdelkov. Potem je vse potihnilo in televizor se je izklopil. Hotela sem zavreščati, a sem ostala tiho. Luč je zacvrčala in ugasnila.
»Kdorkoli je to, ni smešno!« Zgrabila sem blazino – blazno morilsko orožje, kajne? – in se umaknila proti steni. Prišla sem v stik z lepljivo tekočino. Pogledala sem gor.

Vsa stena je bila premočena od krvi. Tokrat sem zares zavreščala. Stekla sem na drugo stran prostora, po hrbtu rdeča od krvi, ko je kri začela počasi polzeti po ostalih stenah, kot bi bila v zgornjem nadstropju poplava krvi. Iz oči so se mi ulile solze in stekla sem po stopnicah navzgor. Poskušala sem prižgati luči, a ni bilo elektrike. Objela sem svojo blazino in stekla do vrat svoje sobe. Bila so zaklenjena. Znova in znova sem jih poskušala odpreti, a se niso hotela. Zaletavala sem se vanje kot ujeta žival. Obrnila sem se in stekla nazaj v dnevno sobo. Kri je izginila.
»Halo?« Previdno sem se vrnila na kavč, a me je nekaj zgrabilo za pas. Začutila sem ostro bolečino v hrbtu, potem pa me je bitje spustilo. Moj hrbet pa ni krvavel.

Vstala sem in se ozrla nazaj, a bitja ni bilo več. Potem pa je v moji glavi začelo šumeti, kot tiste stare televizije, ko nimajo povezave. Najprej čisto tiho, le v ozadju, potem pa vedno glasneje. Pred očmi so se mi začele delati pike. Sesedla sem se na tla ob steno, iz katere je prej tekla kri, in poskušala dihati. Šumenje se je spremenilo v bobnenje. Z rokami sem si pokrila ušesa, a ni delovalo. Oči so se mi začele solziti. Po stenah navzdol so se kot žile ali korenine začele spuščati črte teme. Daljšale so se in večale, pokrita je bila celotna stena. Potem tri stene, potem tla, povsem me je obkrožila tema. Sedela sem v črni praznini.
Potem pa je nenadoma vsa tema izginila in spet sem sedela v dnevni sobi.
»Mislim, da so tvoje misli že dovolj uničene, Ava Graves."
___________________

Njegove rdeče oči so še bolj zažarele, ko je stopil iz sence v kotu kuhinje. Njegov glas. Bil je resničen. Zares je bil tu. Iz mesa in krvi, ne le privid ali sanje.
Pognala sem se na noge in treščila v svetilko. Ujela sem se ob omaro in si obrisala solze.
»Oh, ne jokaj. Morda te bo potolažilo dejstvo, da je vse, kar si videla do sedaj – razen mene – le halucinacije. Stojiš v dnevni sobi, sama si ugasnila luč in televizor, sama si zaklenila vrata svoje sobe in vsa kri je le privid.« Grozljivo se je nasmehnil in se počasi približal. Tako približal, da je v maje uho zašepetal: »Privid, četudi ga ne čutiš le z očmi.«
Zadregetala sem. »Samo sanje so. Zaspala sem na kavču in zdaj sanjam,« sem zarenčala. Zmajal je z glavo. Močno sem ga odrinila in se naslonila na omaro. Zastrmela sem se v tla in skušala dihati. Pogledala sem gor in izginil je.
»Kako ti je sploh ime?!« sem nadrla steno, vedoč, da me je slišal. »Si me zadrogiral?! Zastrupil?!« Strmela sem v strop in stene v pričakovanju, da bo vsak trenutek skočil iz njih. Potem so se spet začele pojavljati podobe.

Bile so vseh oblik, vse sive in črne, utripale so mi pred očmi. Bile so vse bližje, njihovi kremplji so grabili po mojih rokah. Njihovi glasovi so se prepletali, zato jih nisem razumela. Zgrabili so me za roke in noge in me zvlekle nekam. Nisem videla, kam, saj so mi njihova črna telesa zakrivala oči. Nenadoma je prijem popustil. Odgnala sem se nazaj – in se zaletela v svojo nočno omarico.
»Nehaj!« Videla sem črno belo in pikasto. Pred očmi so mi plesali obrazi, ko jih nisem prepoznala. Zaprla sem oči in se opotekla iz sobe. Nekako sem našla pot v kopalnico.

Naslonila sem se na lijak in obraz zakopala v dlani. Zazrla sem se v ogledalo, a je bil v njem moj obraz izmaličen in krvav. Iz očesnih votlin je tekla kri in iz druge strani umazala ogledalo. Zakričala sem. Obraz je izginil in iz krvi na ogledalu se je izpisalo: *i*Hočeš več?*i*
»Nehaj! Prosim! Kaj hočeš od mene?!« Ko ni bilo odgovora, so mi iz oči prodrle solze. Sesedla sem se na tla in zakopala obraz v dlani.

Kopalnica je ponorela. Odprla se je vsa možna voda in iz glave tuša, bi me zalila voda, če tuš ne bi bil v kabini. Planila sem na noge in ugasnila vodo v lijaku. Odprla sem vrata kabine in zalil me je slap vode. Zaprla sem še to vodo in obstala v kopalnici, premočena po celem zgornjem delu telesa. Vzela sem brisačo in si obrisala majico ter lase, da ne bi z njimi premočila cele hiše. Pogledala sem skozi vrata kopalnice. Nobenih pošasti nobenih glasov. Skoraj sem že začela verjeti, da je vse mimo. Skoraj.

Privlekla sem se po stopnicah v dnevno sobo. In tam je stal. Še vedno je bil tu.
»Pojdi stran,« sem zamrmrala in hotela mimo njega na kavč. Zgrabil me je za pas in me potisnil ob steno. Zazrl se je v moje oči.
»Samo pusti me. Kaj sploh hočeš? Se samo igraš z mano? Kar tako, za zabavo?« Poskušala sem ga odriniti, a se ni premaknil niti za milimeter. Niti trznil ni. Bil je živa skala, najmočnejša, najzlobnejša porcelanasta figura na svetu.
»Veliko večjo vlogo imaš v tem, kot misliš. Čeprav moram priznati, da svet ni pošten do tebe. Vsaj v tem sva si enaka.«
»V ničemer si nisva enaka, ti kreten.« Vsak mililiter poguma sem vlila v besede.
»Mar res misliš, da bo name vpliva ozmerjanje?« Posmehnil se je. »Neumno dekle.« Ugriznil je v moj vrat. Preplavila me je žgoča bolečina. Zakričala sem. Potem se je takoj odmaknil, pustil je, da je kri iz mojega vratu pritekla sama.
»Ne smeš umreti.« Ko je pri nehala teči jo je polizal. S prsti jo je oplazil in pozdravila se je. »Uživaj v norosti, Ava Graves. Oh, in zate bom prižgal luč in televizijo, da ne boš pozabila.« Na obrazu se mu je pojavil pogorljiv nasmeh. Potem je izginil in s tem sta se prižgali luč in televizija. Odmajala sem se do kavča, bruhnila v jok in se sesedla nanj. Obraz sem zakopala v odeje.