hej guys,
torej dons je nov let in za darilo dobite ekstra del z enmu poglavjam in pol<33

*b*:warning:Opozorilo:warning:: psihicno nasilje, grožnje, fizično nasilje, bullying*b*


*b*12. POGLAVJE*b*


Demonka je bila zleknjena na stolu v pisarni in si zdolgočaseno ogledovala svoj žepni nož. Nekdo je potrkal na vrata.
»Mhm,« se je oglasila demonka. Vstopil je Ian, živčen kot še nikoli. »Vam še vedno ni nič povedal?«
»Ne.« Ian se je nelagodno prestavil. »Razmišljal sem.«
»To je pa nevarno zate,« je posmehljivo pripomnila. Ian je opazko požrl kot kos dobrega kruha in ohranil mir. Skorajda ni mogla verjeti, koliko opazk in nesramnosti je ta fant zmožen prenesti.
»Nisem prepričan, da je to dobra ideja,« je izdavil z enim vdihom. Demonka je dvignila obrv in odložila nož. Iana je pogledala v oči in videla, kako je kar zlezel vase.
»To, da manipuliraš z Morisom. Vsi vedo, kdo je pravi vladar,« je rekel nekoliko pogumneje.
»In tako je prav. Poglej. Morisa bom kmalu prepričala, da bo odstopil, tako ali drugače je od njega ostalo samo še telo.« Abigail se je začela ubadati z nožem. »Si hotel povedati še kaj?«
»Še vedno nam ni nič povedal.«
»Si že rekel.«
»Hoče govoriti s tabo.«
To je pritegnilo njeno pozornost. »Prav.« Vstala je s stola. »Pelji me k njemu.«

*

Ian je odprl vrata sobe, ki je zdaj služila kot zaporniška celica, in z demonko sta vstopila. Na sredini sobe je bil privezan na stolu lovec na vampirje, ki sta ga prednekaj dnevi ugrabila demonka in Ian. Videti je bil utrujen, čez njegov obraz pa se je vila brazgotina, ki mu jo je naredila, a v njegovih očeh se je svetlikala odločnost.


Demonka je začutila napetost med vampirji, ki so zasliševali fanta, ko je vstopila v sobo. Njihov strah ji je prijal.
»Si hotel govoriti z mano?« ga je sladko vprašala, a dodala grozeč podton. Vampirji so se spogledali in lahko je kar vohala strah, ki je vel iz njih. Fant je z očmi ošinil vamprije.
»Pustite naju sama,« je ukazala. Skoraj ni mogla verjeti, kako hitro se izginili iz sobe. Ian je za njimi zaprl vrata. Demonka se je nagnila naprej.
»No, kje je?« je vprašala z jeklenim glasom.
»Kje je kaj?« jo je izzival fant. Ni se zganila.
»Kdo. Kje je?«
»Ne vemo. Povedal sem že.«
Demonka je globoko vdihnila. »Moji viri so potrdili, da jo je eden od vaših že spoznal.«
»Meni niso- «
»Ne laži!« Bes je kot vrela voda pljusknil iz nje in fanta je zgrabila za brado.
»Res!« je zanikal. Demonka se ni mogla obvladati. Sprostila je kremplje in mu čez obraz naredila še štiri dolge, a plitke praske. Zdrznil se je. Ko je iz ran počasi in komajda tekla kri, jo je zgrabilo poželenje. Po krvi. Hladno je strmela v fantove zdaj prestrašene oči. S kremplji je oplazila njegov vrat in začel se je tresti.
»Kar pogumen si, da si zdržal vse prej, ampak mene nihče ne preživi, veš.«
»Res ne vem ničesar o njej,« je ponovil.
»Hm.« demonka si je ogledovala njegove rane. »Kako ti je že ime? Ah, John.«
Odprl je usta, da bi odgovoril, a ga je prehitela.
»Mlajšo sestro imaš, kajne? Ljubka je. Zlate lase ima, človek je, majhna je. Trinajst let ima. Vem, kje je. Prepričana sem, da ima sladko kri.« Nasmehnila se mu je. Demonka je rada prestrašila ljudi okrog sebe, a še nikoli ni videla tako zgroženega pogleda.
»No, kje je?« je ponovila. Potem je počasi iz njega izvlekla informacije.

--------------------------------------------
 
*b*13. POGLAVJE*b*

V ponedeljek, 28. novembra, smo se vrnili v šolo. Nič ni bilo drugače, samo večina dijakov se je izogibala hodnika pred učilnico za fiziko – ni čudno, saj je nekdo umrl tam. Nekateri pa so pač imeli fiziko in so morali preživeti nelagodje. Če sem iskrena, mi zares ni bilo mar.

Oklepala sem se naramnice svoje torbe, ko sem po stopnicah vstopila v garderobo. Iz žepa svoje bunde sem potegnila ključe, ko sem se skozi gruče ljudi prerinila do svoje omarice. Odklenila sem jo in odvrgla torbo z rame na tla. Slekla sem bundo.

Nenadoma sem s čelom priletela v polico v moji omarici.
»Umakni se, Graobarka,« se je posmehnila Quinn Watson.
»Pusti me,« sem zamrmrala. Christine Lee zraven nje me je pogledala in se delala, da joče.
»Jokaj,« mi je lažno sočutno rekla in porinila nekaj ljudi stran, da si je naredila pot do omarice. Quinn je bila takoj za njo in tik preden je izginila v množici mi je namenila pomilovalen pogled.
»Ubožica,« je rekla na glas, nato pa izginila. Namrščila sem se in se podrgnila po čelu, kjer mi je še vedno utripala bolečina od udarca. Sovražim Quinn Watson..
______________

Domov sem se vrnila kasneje, saj sem danes imela osem ur. Moja družina je že kosila. Sedla sem na kavču, ne da bi vedela, kaj naj počnem. Takrat pa je zazvonilo.
»Mami,« sem poklicala v sobo mojih staršev.
»Greš lahko ti, Ava?«
Zastokala sem in vstala s kavča. Odvlekla sem se od vrat in jih odprla.
In tam sta stala Maggie in Louis McConnel, Madelinina starša.
»Pozdravljena?« sem ju vprašljivo pozdravila.
»Ava, je Madeline tu?« je vprašala Madelinina mama. Odkimala sem.
»Je kaj narobe?« sem previdno vprašala. Spogledala sta se.
»Izginila je.«
»KAJ?« sem izdavila.