hej guys, zej ze neki casa nism objavlala, ker na compu nism mela interneta in mi niti v word na fonu ni hotl prenest, tkoda ja. no, zej ga mam, tkoda bom mogoče mal bl aktiivna, ampak ne vem. bom pa objavlala tsdg naprej. lp.

*b*:warning:Trigger warning::warning: kri*b*

------------------------------------

*b*13. POGLAVJE*b*, 2. del

»Kaj?« sem izdavila. Madelinina starša sta se spogledala.
»Ava, če veš, kje je, prosim povej. Če je kakorkoli jezna na naju, se lahko pogovorimo. Ni ti treba lagati,« je prosila gospa McConell, njene besede nabite z upanjem. Odkimala sem.
»Prisežem, ne vem kje je,« sem rekla. Počutila sem se, kot bi bil moj obraz omrtvičen. Komaj sem premikala ustnice. Potem sem se zavedela, da za mano stoji moja mama.
»Ste prepričani, da ni le na kaki dijaški zabavi ali kaj podobnega?« je vprašala.
»V petek popoldne je ni bilo domov, kar je čudno, saj pride vsak vikend. Nisva bila zaskrbljena, saj bi lahko ostala v dijaškem domu z drugimi prijatelji. Potem pa sva danes zjutraj dobila klic njene cimre, ki je zaradi nečesa iskala Madeline, pa je ni dobila na telefon. Poklicala sva dijaški dom, a je ni tam. Poklicala sem vse možne ljudi, pri katerih bi lahko bila, a je ni tam. Anya se ni oglasila, zato sva prišla sem,« je obupano zamrmrala Madelinina mama. Moja mama je stopila naprej.
»Pridita, poklicala bom policijo, oni jo bodo našli,« je rekla.

*i*Ne bodo je*I*, se je nenadoma oglasil glas v moji glavi. Njegov glas. Ko je se me moja mama pogovarjala z Madelininima staršema, sem se sesedla na kavč in prazno strmela v televizor. Nisem se mogla premakniti. In potem se je spet oglasil.
*i*Ne bo je nazaj. Vsaj ne, dokler ti ne odplačaš dolga,*i* je ponovil njegov glas. Nekako sem mu verjela. Nekako sem vedela, da ima prav. Pred oči se mi je vsilila podoba tistega fanta, Marcusa, v kombiju. Če bi prišla malo prej, bi ga lahko rešila. Moška bi lahko zamotila. Morda. Zazrla sem se v sliko svoje družine, ki je visela na steni levo od televizije v dnevni sobi.
In nenadoma me ni bilo več tam. Le pomežiknila sem in svetloba luči, bele stene in zaskrbljen glas moje mame, ko je klicala policijo, so izginili.

Najprej sem mislila, da nekje gori, saj je sobo zajemal sivo-črn dim. Potem sem ugotovila, da gledam nekaj živega. Ali boje povedano: nekaj z lastnimi mislimi. Črne meglice so se zvijale ena v drugo, da so tvorile ovalno gmoto. Iz dima se je proti meni širil zvok in kmalu sem slišala njihove šepetajoče glasove, ki bi jih zlahka zamenjal za nežen vetrič. Nisem jih razumela in to jim je bilo gotovo po godu.
Pogledala sem dol – česar ne bi smela – in se zastrmela v temno vodo dereče reke, katere donenje je zvenelo nekoliko oddaljeno, kot bi nas od reke ločilo več sto metrov. Pa nas ni. Stali smo – meglice so lebdele, jaz pa stala – na mostu le malo več kot deset metrov nad reko.

Moje misli so se šele sedaj dokončno navadile na videnje – sanje ali karkoli že je – , zato sem šele zdaj začutila žgočo bolečino, ki je rezala v moja zapestja. Pogledala sem dol in ugotovila, da so moje roke pred mano zvezane z ostro in nesramno zategnjeno vrvjo. Ob slednji se je že začenjala nabirati kri.
Zastrmela sem se v meglice. In tedaj so spregovorile v našem jeziku, ob čemer sem se močno zdrznila.
»Ava Graves.« Ena od meglic se mi je približala in zagledala sem njeno jedro. Te meglice so bile kot tleče krogle, ki za seboj puščajo dim, le z veliko več dima in nesnovnim, žarečim jedrom – kroglo. Meglica se je približala mojemu ušesu.
»Ti nisi tista,« se je iz nje zaslišal šepet.
»Kaj…?« Nikoli nisem dokončala povedi. Meglice so se nenadoma pognale vame in me potisnile z roba mostu. Pred očmi so mi švigale podobe mrtvih ljudi. Njihovi obrazi so bili povsem razpraskani, zato nisem nobenega prepoznala – za kar sem hvaležna.

V sekundi, ko se je moje telo dotaknilo vode, so me pograbile roke. Roke pošasti teme iz mojih nočnih mor. Zamahnila sem z zdaj že krvavima rokama, a so me brez napora zgrabile. Prekrile so mi oči, nos in usta in me povlekle pod vodo. Zaradi njih sem tonila še hitreje. Počasi mi je zmanjkovalo zraka in moje telo je avtomatično odprlo usta, da bi ga pridobilo več, a je namesto tega v moja usta in nos vdrla voda. Vid se mi je začel megliti in nenadoma se je podoba videnja razblinila kot tinta v vodi. Strmela sem v sliko v dnevni sobi. Pogledala sem mamo, ki je, tako kot preden sem izginila, še vedno v telefon tipkala številko policije. Očitno nisem veliko zamudila.

Začutila sem nekaj v pljučih in začelo me je siliti na kašelj. Vstala sem in stekla po stopnicah navzgor v kopalnico. Nagnila sem se na lijak, zaprla oči in izkašljala vodo. Poem sem se zazrla v lijak, v katerem je bila zdaj rdeča tekočina. Nisem izkašljala vode. Izkašljala sem kri.