*semizdi, da zdej tut ne rabmo discleamerja*
btw ta del je še iz ta starga drafta, tkoda je še mal zanič, sam se mi ga ne da še enkrat pisat.
lp

*b*Ava Graves, 4. december 2023, Crawford*b*


Miroljubno sem v šolski jedilnici jedla kosilo. Nisem imela namena pojesti vsega, saj nisem bila lačna. Okus krvi v ustih je povsem izničil moj tek. Jedilnica je bila relativno polna, tako kot vedno. Strmela sem v svoj krožnik in se nisem menila za okolico.

Nenadoma je nekdo sedel nasproti mene. Dvignila sem pogled. Bil je Blake.
Razočarano sem izdihnila. »Oh, ti si. *i*Spet*i*.«
»Po incidentu s tistim kombijem, se zdi pametno, da pazim nate,« je rekel. Skomignila sem in naprej jedla, ne da bi se zmenila zanj. Potem je še nekdo prisedel k meni. Najprej sem mislila, da ima Blake še kakšnega prijatelja poleg mene – no, še to ne – , a je bila le Liv.
»Hej.« Pogledala je Blaka. »Imaš novega prijatelja?«
Zastrmela sem se v Blaka. »Nisva prijatelja,« sem hladno rekla. Liv je skomignila, kot je to ne bi zares zanimalo. Potem je iz žepa potegnila časopis.

»Včeraj sta umrla dva človeka,« je rekla in pomigala s časopisom. Blake se je skoraj zadušil z juho. Hladno sem ga ošinila. Potem je Liv čez mizo razgrnila časopis in pokazala na članek.
»Prvega so našli na pokopališču v grobnici, že povsem zgnitega in pojedenega. Umrl naj bi en teden nazaj, a so ga šele zdaj našli. Bil je oskrbnik. Njegovo truplo je bilo raztrgano, zato predvidevajo, da je bila žival,« je rekla.
*i*To je slabo,*i* sem pomislila. Moj pogled se je spet srečal z Blakovim.
»Kje je bil drugi umor?« sem vprašala. Liv me je pogledala.
»Saj veš, kje je stara Brownova graščina, kjer naj bi strašilo?« je vprašala.
»Ja.«
Liv se je zazrla nazaj v časopis. »Včeraj ob polnoči je nekdo slišal krike. Baje so bili grozni. Sosedje so poklicali policijo in, ko je ta prispela, so našli truplo dekleta, spet raztrgano in okoli ni bilo nobene krvi – kot bi jo kdo vzel. Ali izsrkal.«
»Kdo je bila?« sem vprašala. Blake je ostro strmel vame, kot bi hotel reči: Ne drzni si raziskovati. Liv je skomignila.
»Osebne informacije. Ne dajo jih v časopise.«
Pokimala sem. »Zakaj si mi to sploh povedala?«
»Zdiš se mi tip osebe, ki bi rad to vedel,« je rekla Liv in za trenutek se mi je zdelo, da ve nekaj, česar jaz ne. Nekaj pomembnega. Blake je napeto strmel v Liv. Potem me je čez mizo prijel – zgrabil – za roko, vstal in me potegnil stran od mize, v kot.
»Si ji povedala za kombi?« je ostro vprašal. Odkimala sem.
»Ne,« sem odvrnila. Dvomeče je strmel, vame, potem pa je prekrižal roke na prsih.
»Prav. In ne ji.« Odšel je. »In ne počni neumnosti!« Obrnil se je proti meni in hodil vzvratno, me še enkrat pogledal s priprtimi očmi, potem pa se je zaletel v mizo in se obrnil. Opazovala sem ga, kako je odšel iz jedilnice, potem pa sem se vrnila k Liv. Tudi ona je gledala za Blakom.

»Kaj je njegov problem?« je vprašala. Skomignila sem in sedla zraven nje. Nenadoma sem dobila idejo, ki je Blake zagotovo ne bi odobraval.
»Kje že živiš?« sem vprašala.
»Bakerjeva ulica, 15c,« je zamrmrala. »Zakaj?«
Zamahnila sem. »Nah, ni pomembno.« Liv je skomignila, kot bi ji bilo vseeno – no, morda ji je bilo.

____________________________

Budilko sem si pripravila na okoli polnoči. Skoraj v trenutku sem planila iz postelje, kot se ne bi ravnokar zbudila po dvournem spanju. Preoblekla sem se – jasno, da ne bom šla v pižami. Čez sem oblekla jakno in si v žep vtaknila telefon. Potem sem vzela še svetilko. Oniks sem si snela z vratu. Odložila sem ga na svojo nočno omarico. In potem je prišel težji del: spravi se iz hiše, ne da bi koga zbudila.

Nisem bila povsem prepričana, kako naj odprem vhodna vrata, ne da bi povzročila škripajoč zvok, ki ga pri premikanju oddajajo vrata. Zato sem jih samo začela odpirati in upala na najbolje. Od zvoka so me bolela ušesa, a morda je bilo to zato, ker sem ravnokar vstala in se moja ušesa še niso privadila na glasen zvok. Nisem slišala nobenega škripanja postelj ali pritoževanja, zato sem predvidevala, da se nihče ni zbudil. Oddahnila sem si. Nisem hotela mami dati srčnega infarkta, ko bi me dobila pri plazenju iz hiše. Potem me nikoli ne bi spustila izpred oči.

Ko sem ravno razmišljala o mami, se mi je v misli prikradla krivda. Ni imela moja mama pravice, da ve, kaj se dogaja z njeno hčerjo in svetom okoli nje? Potem pa je bilo tam očetovo pismo, ki mi je govorilo, naj mame ne obremenjujem s tem. Mami je napisal, naj mi stvari pove, ko bom našla pismo, ampak, kako naj bi ona vedela, da sem našla pismo, če je meni napisal, naj mami ne povem? Naj bi vsak teden preiskala škatlo, da bi videla, če je pismo odprto? Mama sicer svojega pisma očitno nikoli ni prebrala, saj je bilo še zaprto, preden sem ga odprla jaz, a če bi, bi naju oče obe pustil sami, vsako zase. Moje dobro mnenje o očetu se je spremenilo v slabo in zdaj mi ni bilo več mar opazk, s katerimi so me ljudje mučili že od njegove »smrti«.

Livinega stanovanja ni bilo težko najti. Odločila sem se, da ne bom potrkala pri sprednjih vratih, temveč na okno prostora, kjer je spala. Približno sem določila okno njenega stanovanja z zunanje strani in priplezala po kovinskih stopnicah, ki so vodile do vsakega balkona posebej. Bloki v tej ulici so bili zanikrni in njihove stene polne grafitov. Vse skupaj je delovalo strašljivo, zato sem sovražila ta kraj. Pristala sem na balkonu Livinega stanovanja, se vzravnala in pogledala skozi okno. Liv je ležala na majhni zložljivi postelji in obrnjena stran od okna poslušala glasbo na slušalkah. Močno sem potrkala po oknu. Prvih desetkrat ni slišala, potem pa je vstala in si snela slušalke.

Ko me je zagledala, so se ji oči razširile od presenečenja. Nekako se je skozi majhno sobo spravila do okna in ga odprla.
»Kaj počneš tukaj?« je zmedeno vprašala. Naslonila sem se na okensko polico.
»Si za majno pustolovščino?« sem jo navihano vprašala.
_______________________________________

Deset minut kasneje sva s svetilkami v rokah hodili skozi ulice.
»Ni mi všeč, ker morava do Brownove graščine skozi gozdne poti,« sem rekla. »Temno je.«
»Meni tudi ne,« je zamrmrala. »Zakaj sploh greva tja?«
»No,… hočem malo raziskati. Umor, saj veš.« Nisem ji mogla povedati resnice. Liv mi je namenila *i*vem-več-kot-misliš-da-vem*b* pogled in oči sem odvrnila od njenih. Prišli sva do makadamske ceste, ki je vodila do Brownove graščine.
»Zdaj pa svetilke,« je rekla Liv in prižgala svojo. Jaz sem storila enako.

Ni mi bilo všeč. Spomnilo me je na nemoč in temo, ki sem jo čutila, ko sem stala zraven Madeline v sanjah. In na mrtvece, ki so me davili. Predstavljala sem si, kako bi zdaj iz teme skočili name…. Stresla sem se. Morala sem nehati s takim razmišljanje, če ne ne bom nikamor prišla.

Ko sva z Liv prispeli v bližino hiše, sva zagledeli policijske luči. Od nekod se je začel širiti sladek vonj.
»Fak,« je tiho zaklela Liv. »Na to pa nisva pomislili. Res sva zabiti.«
»Pridi.« Porinila sem jo v gozd in sklonjeno z ugasnjenimi svetilkami sva šli mimo dreves proti hiši. Pot nama je preprečil rumen policijski trak, s katerim so ogradili hišo. Zaslišali sva korake in planili na tla. Liv se je stlačila v grmovje, jaz pa pod zelo nizko smreko, ki me je prekrila do tal.
»Je kdo tukaj?« je vprašal policist in okrog posvetil s svetilko. Zaslišala sem ga zagodrnjati in potem so se koraki začeli oddaljevati. Z Liv sva spet lahko zadihali. Spravila sem se iz smreke in odracala k Liv – ja, dobesedno sem racala, saj nisem mogla vstati, da me slučajno ne bi osvetlila luč – in počepnila zraven nje. Strmeli sva v hišo
»Kaj zdaj?« sem vprašala.
»Greva nazaj. Bova kdaj drugič…« Nikoli ni dokončala stavka, saj so naju zgrabile močne roke. Nekdo mi je čez usta dal robček in vse se je stemnilo.