*b*:warning:Discleamer::warning: kri, opis bolečine*b*


*b*27. oktober 2007, neznano mesto*b*

Abigail je bila takrat stara šest let. Iz kock je poskušala sestaviti grad. Zaslišala je škripanje vrat. Vznemirjeno je vstala in stekla na hodnik. Oče se je ravno vrnil iz službe, še vedno je bil oblečen v svojo staro črno usnjeno jakno. Ko je zagledal Abigail, se je široko nasmehnil.
»Abby!«
»Oči!« Stekla je k njemu v upanju, da jo bo dvignil, in ustegel ji je. Objela ga je. »Pogrešala sem te.«
Oče jo je počasi spustil na tla. »Kako je bilo v šoli?«
Abigail je skomignila. »Nič posebnega.« Potem ga je povlekla za roko. »Pridi pogledat, kakšne piškote sva spekli z mamo.« Odpeljala ga je v kuhinjo, kjer so na pultu v posodi ležali sveže pečeni čokoladni piškoti.
»Poskusi,« je rekla Abigail in mu pomolila enega. Sprejel ga je z nasmehom in ugriznil vanj.
»Mmm,« je rekel. »Veš, kaj manjka?« Iz police je potegnil sol in si dal drobcen ščepec na piškot. »Popolno.«
Abigail se je zasmejala. »Mami pravi, da ješ preveč slane hrane.«
Oče se je še bolj nasmehnil. »Kje pa je?«
Abigail je pokazala na hodnik, ki je vodil proti sobam. »Doji Avo. Ljubka dojenčica je. Oči ji spreminjajo barvo,« je veselo povedala. Očetov nasmeh je uplahnel.
»Res?« Vstal je, nenadoma zaskrbljen. »Anya!« je poklical svojo ženo. Abigailina mama se je prikazala iz sobe, v naročju je nosila dojenčico, Abigailino mlajšo sestrico.
»Kaj je?« je vprašala, ko je zagledala očetov zaskrbljen obraz.
»Pogovoriti se morava. Sama.«
Anya se je namrščila. »Pojej par piškotov, Abigail,« je rekla in z očetom sta odšla v pisarno. Abigail takrat ni preveč skrbelo, zato je pojedla pol posode s piškoti in narisala tri risbe z voščenkami. Bile so nenavadno natančne, take, ki jih niti navaden odrasel ni bi mogel narisati.
*i*Posebna si,*i* ji je nekoč rekla mama.


Kmalu sta se starša vrnila iz očetove pisarne. Oče je pograbil ključe avta. »Takoj bom nazaj.« Izginil je skozi vhodna vrata. Abigail in mama sta ostali sami. Sedeli sta na kavču.
»Jo lahko malo držim?« je vprašala. Mama je pokimala in ji Avo položila v naročje. Dojenčica se je nasmehnila in pokazala svoje brezzoba usta. Oči so ji spet spremenile barvo. Abigail je pokazala na eno od slik, na kateri je bil narisan obraz dekleta s temno rjavimi ravnimi kratkimi lasmi, urezninami po obrazu in očali.
»Lepa bo, ko bo odrasla. Taka.« Abigail se je nasmehnila. Mama je prebledela in z mize vzela sliko.
»Kaj si še narisala?« je vprašala. Abigail je pokazala na sliko črnega kamna obešenega na vrvico, da je deloval kot ogrlica. Mama je z mize vzela še to sliko. »Ju lahko obdržim?« je vprašala. Abigail je pokimala.
»Samo zate so, mami,« je rekla in se nasmehnila. Mamin nasmeh se je zdel prisiljen, trd, a je Abigail to odrinila.
Nenadoma so se vrata odprla in vstopil je oče, za njim pa še ena ženska čudnega videza, ki je Abigail takoj ni marala.
»Abigail, to je Kate, najina prijateljica,« jo je predstavila mama. Abigail ni odgovorila, pozorno je opazovala Kate, ki je to očitno ni motilo.
»Gremo?« je vprašala Kate. Oče je pokimal. Mama je Abigail Avo potegnila iz naročja in vstala.
»Pridi,« ji je rekla.
»Tudi jaz?« je vprašala Abigail. To ji ni bilo všeč. Imela je slab občutek v trebuhu. Vseeno je vstala, se oblekla v jakno in obula čevlje, kot ji je naročila mama.

Odšli so po majhni potki ob gozdu, ki je Abigail ni opazila še nikoli prej. Začela je nastajati gostejša megla in nebo je bilo vse temneje. Na koncu je moral oče prižgati svetilko. Abigail je res prej, preden so odšli, opazila, da sonce zahaja.

Prispeli so na čudaški kraj, ki ga Abigail sprva ni prepoznala. Šele, ko so se začeli po stopnicah spuščati pod zemljo, se je zavedela, da je bilo to pokopališče. Slišala je pridušene šepetajoče glasove in imela je občutek, da so se iz megle naredile roke hladne pare in jo grabile. V grlu se ji je nabral cmok in začela je dregetati. Še bolj se je oklenila mamine roke.
»Mami?« je vprašala.
»Vse bo dobro,« se je oglasila njena mama. Kmalu so se ustavili. Abigail je videla kamnito gmoto. Potem je zaslišala mamo, ko je nekaj mrmrala. Abigail ni razumela jezika, a je čutila, da je povezano z duhovi. Ozračje okrog njih se je še bolj ohladilo in Kate se je pridružila mrmranju. Abigail je ugotovila, da recitirajo. Prepozno se je zavedala, da stoji ob kamniti gmoti, ko so iz senc planile roke.

V Abigailine roke je tekel temeni dim. Postale so črne, brez oblike. Okrog nje je tekel vrtinec in v misli so ji prodirali spomini, ki jih ni hotela vodeti. Spomini na svojo drugačnost in prizori iz prihodnosti, temne in neprijazne prihodnosti. Abigail je čutila, kako se je zlivala s sencami. Pogledala je dol na svoje roke. Bile so krvave. Z njih je kapljala kri, ki ni bila njena. Začričala je in naredila nekaj korakov nazaj.

»Abigail!« je zaslišala mamin oddaljen klic. A povsem je pozabila nanj, ko jo je preplavila bolečila. Vse je bolelo. Peklo je, kot bi ji nekdo zažgal živčevje, nato pa jo začel zabadati. Centimeter za centimetrom. Centimeter za centimetrom. Zakričala je in padla na kolena, a njena kolena so bila le dim. Iz oči so se ji ulile solze, ki so se zlile s sencami. Zdelo se je, da je le delno snovna, ko jo je požirala neka sprevržena oblika magije.
»Naša si,« je zaslišala šepet v temi. »Oni so ti to storili.« Abigail sta preplavila sovraštvo in strah. Dimni krog okrog nje se je povsem posrkal vanjo. Strmela je v mamo in očeta, ki sta jo prestrašeno opazovala. Kate ni bilo več. Iz Abigailinih rok je tekla kri. Počutila se je, kot bi ji nekdo strgal dušo, na kosce, jo zdrobil, nato pa jo je znova sestavil v neko povsem novo, neznano verzijo Abigail.
»Abigail,« je poskušala mama, a se je Abigail spomnila senčinih besed: *i*oni so ti to storili*i*. Iz oči so ji še vedno lile solze, ko se je obrnila in zbežala naravnost v sence stene.

Sovražila je vse. Sovražila je sebe. Sovražila je očeta. Sovražila je mamo. Sovražila je tistega groznega otroka v maminih rokah, ki so je pravili Abigailina sestrica. Sovražila je vse. Maščevala se bo. Morda bo ubila očeta. A še prej bi ubila Avo, da bosta trpela, tako kot je takrat trpela ona. Dan za dnem jih bo iskala. Uro za uro bo gradila svoje maščevanje, ga ujčkala. In potem jih bo uničila. Centimeter za centimetrom. Življenje za življenjem.