Abigail je sama stala v temni senci ulice in čakala. Njene rdeče oči so žarele od jeze, ko je s pogledom preiskovala ulico. Kremplje je imela iztegnjene, pripravljene napasti prvo nesrečno osebo, ki bo prikorakala skozi ulico. Abigail je s pogledom šinila do ulične svetilke, ki je bila edina stvar, ki je to ulico osvetljevala v temnem večeru. Z glavo je rahlo trznila v levo in svetilka je zacvrčala, nato pa ugasnila. Ni mogla več čakati. Stresla je svojo desno roko in stopila na sredino ulice. Zastrmela se je v daljavo. Tlesknila je s prsti in ostale ulične svetilke so prav tako ugasnile. Potem pa je zavohala človeka. Močan vonj. Prihajal je izza Abigail. Obrnila se je.

Le nekaj metrov stran je zagledala mlado dekle. Abigail ni razumela, kako se je dekle do nje prikradlo tako tiho, a je zgrabila priložnost. Še preden bi se dekle lahko premaknilo, je napadla. Pod kremplji je začutila človeško meso, ko je raztrgala dekletov trebuh. Iz trupla se je vlila kri. Abigailina želja po krvi se je vzbudila. Niti poskušala se ni ustaviti. Pokleknila je, zgrabila dekletovo zapestje, ugriznila in začela iti. Zdaj je potrebovala kri. Po delnem neuspehu z Avo, je morala nekje sprostiti jezo. Ubijanje naključnih ljudi pa je bil že od vsega začetka njen najljubši hobi. Prav tako pitje krvi.

Začutila je hladno kovinsko majhno verigo, ki je na sebi nosila nekaj, kar bi lahko spremenilo vse, kar je Abigail poznala. Na način, ki je bil demonki všeč. Le predati jo je morala pravi osebi. Ni bila še prepričana, komu, a bo že našla nekoga, ki bo zmožen dovolj velikega uroka… Abigail je nehala piti, ko je pri dekleta nenadoma dobilo trpek okus. Skremžila se je in spustila zapestje. Vstala je in se zastrmela v bledo truplo. Zdaj se je končno počutila polno energije.

Ni se ji ljubilo skriti trupla, še manj pa ostati v umazani ulici še minuto. Zdaj je bilo dovolj temno, da je lahko potovala skozi sence. Čutila je, kako se je njeno telo zlilo s tisočimi sencami, postala je ena od njih. Zajela sta jo leden tok vode in tema. Stegnila je roko in med prsti začutila vlakna sveta. Raztrgala jih je. In spet je bila v svetu živih. V glavni dvorani vampirske graščine.

Poskrbela je, da so vsi v prostoru začutili njeno prisotnost. Pojavila se je naravnost pred vrati, da je bilo videti kot bi ravno vstopila. Vsi vampirji v sobi so se obrnili k njej.
»Ste kaj našli?« je vprašala vampirja, Briana, ki bi moral iskati Iana. Nenadoma je bil zelo živčen in Abigail je to zadalo zadovoljstvo.
»Ne še,« je izdavil. »A-ampak smo pa blizu.«
Abigail je prhnila in zavila z očmi. »Seveda ste,« je zamrmrala in spet jo je obšla jeza, ki se je je prej poskušala znebiti. Najprej ji je pobegnila Ava, potem pa so še tisti lovci s seboj odvlekli Iana. Enega od *i*njenih*i* vampirjev. Vsaj izdati ne bo mogel ničesar, saj ga je še vedno držala prisega.

»Vsaj njeno kri imate,« je zamrmral nekdo.
»Kaj?« vprašanje je zmedlo Abigail. Potem je pogledala proti steklenički, ki je visela na verigici okrog njenega vratu. »Oh, ja. Kri.« Kri, ki so jo Avi vzeli medtem ko je bila včerajšnjo noč nezavestna. Kako na to ni pomislila prej? Lahko bi Avo našla z njeno krvjo. Vseeno bo morala plačati Levine, saj ji je ta povedala za moč, ki jo ima Avina kri. Škoda. Oniks bi lahko uporabila v svojo korist.
Nenadoma se je Abigail približal zaposlen vampir. V rokah je držal telefon.
»Levine vas želi na telefon,« je povedal.

--------
mal krajši del but...we got some info:smirk: