»Čakaj!« zavpijem za njo. Ženski zastane korak. Nato se popolnoma ustavi. Počasi prišepam do nje in šepnem: »Rabim pomoč.«
Opazujem njen srčast obraz, ki ga obdajajo valoviti temno rjavi lasje, napol speti na njenem tilniku. Zgleda jezno. Že se ustrašim, da mi ne bo pomagala, ko naenkrat reče.
»Šepaš. Si kripelj?« Odprem usta, da bi oporekala, a me prehiti. »Kripljev ne sprejemam, veš? Moški imajo radi zdrave ženske.« To mi popolnoma zapre usta. Kaj misli s tem? A ženska se ne ustavi. »Imaš zdravo telo? Kakšno bolezen? Plačam največ dva rubija na teden, odvisno koliko strank boš imela.« Odkimam in ji hočem pojasniti situacijo, a razume narobe. »Kaj nisi zdrava?« vpraša in mi z roko seže k obrazu, ker sem manjša od nje mi privzdigne brado in mi obraz zasuka k luči, ki sveti iz balkona.
»Obraz imaš prikupen, telo prav tako, jutri lahko začneš.« Roke še zmeraj drži na mojem obrazu in jih ne odmakne. Njeni nohti me bodejo v lice.
Situacija je zmeraj bolj neprijetna. Ugriznem se v ustnico in odmaknem pogled. Čutim kako ustnice približa mojim.

»Pravzaprav…bi … bi bila rada templjarka,« šepnem.
Ženska hipoma odmakne roke z mene, kot da bi se dotaknila strupa in skorajda skoči korak proč. »Nisem…nisem vedela,« odseka in pogleda proč. Za uho si popravi pramen las, ki ji je zdrsnil iz čopa. Nekaj trenutkov se med nama razvleče v celo večnost. Stisnem ustnice in še zmeraj pretresena nad tem kar se bi lahko ravnokar zgodilo globoko vdihnem. Niti podrazno nisem pričakovala tega.
Nato mi pokaže hrbet in odkoraka proč. Kar tako, brez opozorila odide.
»Počakaj!« zavpijem za njo že drugič in se ob tem počutim že prav neumno. A ženska se ne ozre. Stisnem zobe in stečem do nje. »Še zmeraj rabim pomoč,« rečem v bolečinah. »Ne morem ti pomagati,« hladnokrvno reče in me še zmeraj ne pogleda. Koraka dalje. »Prej bi mi pa lahko,« ne popustim in jo povlečem z roko. »Nočem ti pomagati!« zavpije in grobo izpuli roko iz mojega prijema.
»Ne razumeš!?«
»Prosim,« moleujem, saj vem, da je to najbrž moja endina rešitev. Videla sem, da ima neko avtoriteto, torej me lahko zaščiti.
»Samo pripeljite me do drugih. Vse bom naredila...« Ženski zastane korak in v njenih temnih očeh se nekaj zalesketa. »Čisto vse…?« počasi reče.Sranje, se mi posveti, zakaj sem taka buča, da sem to rekla. A zdaj nimam druge možnosti. »Ja… vse,« oklevajoče pritrdim.
Ženska me premeri s pogledom od nog do glave. »Prav,« reče in se nasmehne. Nato se sunkovito obrne in zavije v levo. Skoraj se zaletim v zid, ki se iznenada pojavi pred mano. »Ampak mi boš najprej morala slediti,« šepne in izgine v temno stransko uličico. Ker nimam druge možnosti se poženem za njo.


---------------
Ojla guysss kako ste kej? evo nov delček hehe in da veste ko sem to pisala sem mela v glavi en čisto drug scenarij potem pa sm še enkrat rebrala in začudeno ugotovila kaj sm napisala tko da jaaa.... i guess da me je malo zaneslo, pa jutri pride nov delček Beatrice
----------------
Jermiah
No sestrična itak da že veš da je to ena supr zgodba kt sm ti že dans ene 100x povedu k si bla pr ns. Drgač pa za vs folk k tega ne ve bom dans probu bit v klepetalnici ob ene 19.00 kr se že dolg nismo nč pogovarjal no pa sej tud časa nism meu, upam da se vidmo (beremo haha) lep dan želim