Ojla tukaj je nov del moje zgodbe! Uživajte
link kako izgleda Betty: https://www.pinterest.com/pin/697776536001188135/

Zaslišala sem topotanje nog, odprla sem oči. "Joj zaspala sem na vlaku pred vsemi gotovo je bilo sramotno!" sem pomislila. Mojih novih "prijateljev" ni bilo več. Pograbila sem svoje stvari in stekla proti šoli. Moja nova šola ni bila tako grda kot so mi jo opisovali starši, bila je kar uredu stara zgradba in priključena je bila k dijaškemu domu, šola je bila ogromna. Nisem si je predstavljala tako velike. (Bettyina šola je izgledala tako https://images.app.goo.gl/BEcJDuKutimsNY4h6) Ko sem se odpravila proti svoji sobi v dijaškem domu sem pomislila da sem o kolobociji na vlaku verjetno samo sanjala. A ko sem stopila v sobo je bila Ava že tam. To mi je dalo vedeti, da zagotovo nisem sanjala in spet mi je postalo neprijetno. "Hoj, ta pa dolgo ni bilo" me je pozdravila. "Ja" sem razdraženo odgovorila. Sedla sem na posteljo in pričela pospravljati. Tudi Ava je pospravljala, vzela je svojo torbo stekla k omari in neka brkljala tam potem pa pospravljala naprej kot vsak brug običajen človek. Potem smo morali iti na ravnateljičin govor. Hitro sem odšla saj sem hotela čimprej stran od Ave. Ko je bil govor že skoraj na polovici Ave in fantov še kar ni bilo, a sem se odločila da se nočem na nikakeršen način vmešavati v njihove zadeve. Poslušala sem naprej, bilo mi je dolgčas, ko na oder stopi neka učiteljica in začne razlagati o tem da so iz muzeja blizu naše šole ukradli knjigo in da sumijo da je bil eden izmed učencev te šole, takoj sem začela bolje poslušati. "Če kdor koli ve kaj o tem naj prosim sporoči meni in ravnateljici, če pa jo je kdo od vas res ukradel naj jo čimprej vrne," je nadaljevala gospa. Ko smo končali sem stekla v svojo sobo, Ave ni bilo tam. Začela sem razmišljati kaj lahko naredim. Ave nisem hotela zatožiti, saj nisem tožibaba, prav tako pa nevem če je to tista knjiga in ali jo je ras ukradla ona ali ji jo je kdo podtaknil? Enostavno zatožiti nebi bilo dobro. "Moram počakati." sem se dokončno odločila. Ko sem tako razmišljala je čas hitreje tekel. In ko sem pogledala na uro je že bil čas da grem v šolsko jedilnico na večerjo in najbolj čudno je bilo da Ava še kar ni prišla. Hitro sem pojedla in se ozirala naokoli da bi naşla Avo, ali vsaj tista dve fanta, a nikogar od njih ni bilo. Ni mi preostalo nič drugaga kot da grem v sobo. In nebi pričakovala, v sobi je bila Ava. Kot da bi vedela kaj jo bom vprašala mi je že preden sem jo sama uspela vprašati rekla: "Slabo mi je bilo zato nisem prišla na večerjo in prireditev". Samo "Ok" sem ji odvrnila in šla spat. Sredi noči se zbudim nekaj v Avini omari ropota ona pa tlači v omaro odeje in blazine. "Gotovo je knjiga iz muzeja," pomislim in hitro zaspim nazaj. Pouk naslednjega dne mi je hitro minil in ker sem bila firbčna in sem vedela da ima Ava po pouku krožek, sem v njeni omari začela iskati knjigo. Brskam med njenimi oblekami in odejami, ko za sabo zaslišim jezen glas: "Zakaj za vraga stikaš po mojih stvareh!?" hitro se obrnem Ava stji med vrati in me jezno gleda. "Mar nimaš krožka?" jo vprašam.

SE NADALJUJE...
Hvala za branje! Lp, Tani