Po nekaj času premora spet objavljam nov del moje zgodbe! (jej!). Rada bi povedala da ne bom objavljala vsak dan saj imam za delati kar precej šole in časa za novi del enostavno zmamka. Upam da razumete.

"Kaj si iskala v moji omari?!" spet jezno vpraša Ava. Takrat mi je že skrajno grozno zato se samo poženem kolikor hitro moram mimo nje iz sobe. Ko pridem v park pred šolo se zadihano usedem na klopco. Ker sem imela srečo karvni ravno pogosto, sem iz omare izmaknila majhen listek. Hitro sem ga razprla. List je bil fotokopija maila naše podravnateljice. Mail je bil, kot sem prebrala namenjem gospe ravnateljici. V mailu je pisalo tole:
Spoštovana gospa ravnateljica!
Rada bi vam sporočila, da smo morda našli knjigo, kar me zelo veseli. Da je videla knjigo, v sošolkini torbi mi je povedala učenka prvega letnika iz skupine B. Knjigo naj bi imelo dekle iz sobe 666. Predlagam da sobo preiščeva in ugotoviva kaj se dogaja.
To je bil mail števlka ena, ki me je hudo, hudo prestrašil. A še bolj neprijetno mi je postalo ko sem prebrala mail ki je bil natisnjen na drugi strani lista. Bil je odgovor ravnateljice podravnateljici. V njem je pisalo to:

Gospa Andreja, Pozdravljeni.
Hvala za mail, ki nam bo pomagal vrniti knjigo nazaj v muzej. Sobo lahko preiščeva v torek okoli 14.00.
Lep pozdrav, gospa ravnateljica Marija Pečnik

Ta mail je bil še hujši saj je bil torek in ura je bila skoraj 14.00. To mi je dalo vedeti, da Ava ni šla na krožek, ker je morala skriti knjigo. Vem da bi morala Avo zdaj pustiti da sama opravi to zadevo s knjigo, ampak nisem hotela storiti tega saj mi je bila Ava nekako všeč. Imela sem jo za svojo prijateljico, čeprav to verjetno ni bila. No zato sem se pognala u sobo da bi ji pomagal, čeprav nisem imela nikakeršnega načrta kako. Ko sem tako divje pridirjala v sobo, sta pred mojo posteljo stali ravnateljica in podravnateljica. Ava pa je tiho in začudeno stala v kotu. Obe, podravnateljica in ravnateljica sra me jezno gledali. Odločila sem se da se delam nevedno saj tega, da prideta tako ali tako nebi smela videti. Zato sem začudeno in kar se da vljudno vprašala "Je kaj narobe?" "Betty, to pa bi že morala sama vedeti" mi je jezno odgovorila ravnateljica. Šele takrat sem na svoji postelji opazila knjigo, nisem morala verjeti da mi jo je podtaknila. Potem pa nadaljuje podravnateljica "Veš Betty to da si ukradla knjigo ni prav to zagotovo veš. Zato smo sva se z ravnateljico odločili, da te bomo začasmo izključili iz šole." To nemora biti res! Kaj bom doma rekla staršem! Znoreli bodo ko bodo izvedeli da so me začasmo izključili iz edine šole na katero so me hoteli sprejeti! Bilo mi je grozno. Ravnateljica pa j e nadaljevala, da čez dve uri pride vlak s kareim se bom odpeljala in da bom prišla nazaj v roku enega do dveh tednov. Potem se oglasi Ava: "Veste gospa ravnateljica ona nima nič s to presneto knjigo..." "Veš Ava ni ti treba ščititi prijateljice," jo prekine podravnateljica. To, da me je Ava poiskušala rešiti mi je dalo vedeti da mi knjige ni podtaknila. Ampak če mi je ni podtaknila ona kdo mi jo potem je? je bilo vprašanje na katerega nisem poznala odgovora. Podravnarteljica in ravnateljica sta odšli in sabo odnesli neumno knjigo. Takoj ko sta odšli sem Avo vprašala "Veš kdo mi je podtaknil knjigo?!" "Neevem vs čas sem bila v sobi, knjigo pa sem pred tem stlačila v smetnjak na stranišču ampak verjemi mi, jaz ti knjige nisem podtaknila in hvala da nisi povedala da imam knjigo jaz, ker vem da si vedela da jo imam ."
"Pa si dejansko res ukradla knjigo?" sem jo med pospravljanjem svojih stvari spraševala.
"No nevem natančno kaj se je zgodilo ampak z družino smo šli teden pred začetkom šole v ta muzej in ko sem se pripravljala da grem na vlak je bila knjiga v moji torbi in verjemi mi da ti ne lažem."
Bila sem tiho in pospravljala naprej. Nisem vedela kaj naj si mislim o Avini pripovedi. Prišel je čas da grem. V vlaku sem tiho sedela in razmišljala o vsem kar se mi je zgodilo. Postalo mi je dolgčas in zgrabila sem svojo torbo da bi brala svojo najljubšo knjigo. Odprem torbo in iz nje pogleda velika rjava knjiga. Zgrabi me panika, huda panika, saj dobro vem da je to tista knjiga ki mi je uničila šolsko leto, nevem pa kako se je znašla v moji torbi.
SE NADALJUJE...


Vprašanje:
Kaj bi naredili če bi bili Betty?


Hvala za branje! Upam da vam je všeč.
Lp, Tani