Skoraj sem že doma, zato pri naslednji postaji zdirjam z vlaka in se usedem na bližnjo klopco. Nevem kaj naj! Res ne! Na koncu se mi zdi najpameneje da grem na vlak in se obpeljem nazaj do šole. In tako tudi naredim. Na vlaku kličem Avo ne oglasi se. Obupano sedim in čakam. Po eni uri, no ubistvu nevem koliko časa že sedim na vlaku pokliče Ava! Hitro se oglasim in ji govorim o knjigi, da je v mojem nahrbtniku in da nevem od kod se je vzela, pa kaj naj naredim. Ona pa da je tudi v paniki, da je bila pri ravnateljici, da naj bi ona vzela knjigo iz njene pisarne. Torej na koncu še vedno ne veva kaj naj. Ava bo seveda za nekaj časa, tako kot jaz, izključena iz šole. Končno se le obločiva da je dobro da se dobiva v parku malo stran od šole. Končno prispem. Ava me že čaka. Hitro prisedem. "Kaj bova s knjigo?" me vpraša, "Moja ideja je da jo zažgeva." še nadaljuje. Ker sama nevem kaj pametnejšega bi naredila se strinjam in Ava po telefonu pokliče fanta ter skupaj se obpravimo v bližnji gozd. Na neki jasi se ustavimo knjigo položim na tla James jo polije z bencinom in prižge. Knjiga izginja v plamenih, takrat pa me prešine da v mestu lahko vidijo dim in nas zalotijo v bližini ognja ki ga v gozdu nebi smelimkuriti ker lahko povzročimo požar. Vsi se poženemo stran kolikor hitro moramo. Pretekli smo že kar veliko saj ne vedim ne jase, ne dima. Ustavimo se. Nato ugotovimo da nevemo kako priti iz gozda in da smo v strahu da bi nas videli blizu ognja in seveda da bi nas videli s knjigo tekli v nasprotno smer od koder smo prišli. Nevemo ne kam ne kaj zato se usedemo in čakamo. Tako sedimo in razmišljamo že toliko časa, da se je začelo temniti. Počasi zaspim. Zjutraj ko nas vse zanima kaj je s knjigo in ognjem signala ni, seveda, da ga ni kdaj pa je že bil signal globoko v gozdu!? Vsi smo panični ko se spomnim da imam v torbi čips in ko odprem torbo, da bi ga vzela iz torbe pogleda knjiga ki smo jo včeraj zažgali. To seveda pomeni da smo zastonj tu sredi gozda čisto sami in nevemo ali bomo sploh kdaj živi prišli od tukaj. Seveda me ko vidim knjigo zgrabi panika kot tudi Avo, Jamesa in Lukasa. Ko se nam končno po dolgem času nasmehne sreča! V svoji torbi najdem zemljeviid! In tako se obpravimo nazaj iz gozda. Hodimo že kor nekaj časa, ko naša sreča izgine in se ulije kot iz škafa. Ravno smo na jasi kjer smo zažgali knjigo ko se usedemo in upamo da na nas ne pade drevo. Tako sedimo 1 uro nato 2 uri , 3 ure... Končno neha deževati in spet gremo naprej. Vidim rob gozda čisto blizu smo! poženemo se proti robu in končno smo prišli iz gozda! No seveda ne na istem prostoru kjer smo prišli vanj, no nevem ampak vse izgleda enako kot tam ko smo prišli vanj le da je zdaj pred vami manjše jezero ki ga prej ni bilo. Ker je bilo pred nami še nekaj velikih polj smo se odločili da se ob jezeru malo spočijemo. Sedemo na tla ko v jezeru vidim obsev, gospo v starinskih oblačilih s presneto knjigo. Ženska zre vame in jaz vanjo nevem kaj naj. Grem in primem knjigo, zamika me da jo obprem saj vanjo prej še nikoli nisem pogledala. Odprem knjigo, ko me naenkrat začne močno peči noga, poskušam spustiti knjigo, a ne gre, kakor da bi mi telo zamrznilo. Pogledam svojo desno nogo, gori, kot knjiga ki ste jo poiskušali zažgati. Poskušam zakrižati, nemoram. Vse okoli mene postaja zamegljeno...

SE NADALJUJE...

Upam da vam je zgodba všeč. Prosimmm lajkajte.

Lp, Tani