Soba nima okna, zato ne morem spremljati sonca, da bi ugotovila, koliko dni je preteklo. Lahko bi prisegla, da me včasih zbujajo tudi sredi noči ali pa me pustijo spati več dni, da ne bi ugotovila, koliko časa sem že preživela v beli sobi. Nima vrat. Nima oken. Nima izhoda.
Ima samo prekleto belo mizo, na kateri se pojavljajo povsem naključni predmeti, med katerimi moram izbirati.
Poskusila sem vse. Upirala sem. Roke nisem premaknila, dokler ni bila bolečina tako neznosna, da sem mislila, da me bo raztrgalo. Delala sem, da še vedno spim v magičnem snu, v katerega so me Tisti zazibali vsakič, ko sem izbrala med dovolj predmeti. Tolkla sem po stenah, brcala in kričala, dokler mi ni zmanjkalo glasu. Nikoli ni pomagalo.
Zdaj pa, lahko bi bilo deseti ali pa stoti dan v beli sobi, je končno nekaj drugače. V zraku, v sobi. Nekaj se je spremenilo, vendar ne morem določiti, kaj. Edino, kar si upam narediti, je odpreti oči, kajti nazadnje, ko sem vstala, me je magični spanec zadel tako močno, da sem se naslednji dan zbudila s krvavo rano pod ušesom. Padla sem, zadela rob mize in rana se še zdaj ni popolnoma zacelila, čeprav je od takrat preteklo že veliko Izbir.
Vseeno rahlo obrnem glavo, da bi s pogledom lahko zajela sobo, in takrat poleg mize nekaj opazim.
Telo. Človeka. Dekle.
Približno mojih let je, vsaj sodeč po obrazu, ki ga dolgi, ravni rjavi lasje delno zakrivajo. Oblečena je v belo srajico in kavbojke. Ozrem se po svojih oblačilih - izognem se pogledu na levo roko, ki me še zmeraj ne uboga, mene je pa strah pogledati, kaj je narobe z njo - in ugotovim, da sem oblečena enako. Zanima me, kdaj se bo zbudila, in očitno tudi bela miza čaka nanjo, kajti na njej se ni pojavilo še nič.
Takrat pa dekle na tla izkašlja kri pretemne barve in rahlo odpre oči, za katere lahko z nekaj metrov vidim, da so svetlo modre barve, ki se ne sklada z njenimi lasmi. Dekle izgleda utrujeno in ne zamerim ji. Najbrž sem tudi sama izgledala enako, ko sem se prvič zbudila tukaj, čeprav v mojem primeru ni bilo tukaj nikogar, ki bi me lahko videl.
"Kje sva?" z zelo hripavim glasom vprašala dekle in presenečeno odprem usta. Kako hudo so zdelali mene, če to dekle lahko še govori, potem, ko je pristala tukaj?
Nič ne rečem, ker ne vem, in zdi se, da je dekle to prav razumelo, kajti glavo položi nazaj na tla in obupano izdihne. Ozrem se nazaj k mizi, vendar na njej še vedno ni ničesar. Kaj vendar čakajo?
S kotičkom očesa zaznam, da je dekle glavo obrnilo proti meni, vendar jaz se ne ozrem proti njej. Strmim v belo mizo in čakam.
"Kako ti je ime?" Njen glas je kot med, pojoč in miren.
Ko se prepričam, da na beli mizi res še ni ničesar, se obrnem proti njej. Stekleno modre oči niso preračunljive, niti sumničave. Zgolj radovedne. Poskušam odgovoriti, vendar se v tistem trenutku, ko odprem usta, zgodita dve stvari: zavem se, da ne vem, in preseka me tako grozna bolečina, da zajamem sapo in zaprem oči. V glavi mi razbija in isti glas, ki mi je vse dni pred tem velel, naj izbiram, se zopet oglasi.
Nimaš imena. Ti si nihče.
Potem pa se pred mano pojavi drugi dokaz, da so rjavolaso dekle obravnavali drugače kot mene. Ko sem jaz nihče, je ona-
"No, jaz sem Isaia."
Nočem misliti na to. Nočem misliti na vse grozne stvari, ki sem jih prisiljena čutiti tukaj, vse tiste ure, ki sem jih porabila za obupane poskuse, da bi priklicala svoje spomine, da bi se spomnila tega, kdo sem.
Nočem pomisliti na to, da se dekle spomni, ko se jaz ne.
"Je kaj narobe?"
Odprem oči in se zopet ozrem proti Isai. Je resna? Mar ne vidi, da sva zaprti v sobi brez izhodov, kjer se bodo več kot očitno dogajale grozne stvari? Kako lahko vpraša kaj takega, ko pa me vidi, najverjetneje zlomljeno in umazano od krvi, ki je Tisti nikoli niso očistili z mojih oblačil, potem ko sem udarila od mizo in ko sem prvi dan v beli sobi kašljala kri?
Ni mi treba odgovoriti - kot da sem nameravala -, kajti tisti trenutek se na mizi pojavita prva predmeta, med katerima moram izbirati. Morava, se kislo popravim. Zdaj sva dve.
Hočem že iztegniti roko, ko se zavem, da na mizi tokrat nista predmeta. Vsaj ne v pravem smislu besede - sta dve telesi, obe sestavljeni iz gline in sive barve, obe ženski in vitki. Nekoliko postanem in se vprašam, katera od naju bi morala izbrati, vendar mi ni treba dolgo čakati na odgovor - Isaia namreč grozljivo zakriči in si pokrije ušesa. Takoj vem, da sliši ženski glas, ki ji veli, naj izbere, in čeprav vem, da bi mi moralo biti žal zanjo, mi ni. Naj prestane to, kar sem prestajala jaz dan za dnem, naj jo boli, kot je bolelo mene.
Dekle se zlomi veliko hitreje, kot sem se prvič jaz - že takoj po prvem pojavu glasu iztegne roko in izbere žensko s kratkimi lasmi in divjim pogledom.
Potem predmeti spet postanejo predmeti in Isaia nima druge izbire, kot da igra igro, ki so jo Tisti nastavili.

Isaia izbira veliko dlje, kot sem jaz kdaj koli, ali pa se mi tako samo zdi, ker lahko tokrat samo opazujem in se izgubljam v lastnih mislih, prvič odkar sem ujeta v beli sobi. Ne vem, med katerimi nepovezanimi stvarmi izbira rjavolaska, ne vidim jih, ne slišim njegih vzdihov, ne delam ničesar drugega kot poskušam pozabiti, kje sem. Ker vem, da nikoli ne bom prišla od tukaj, vem, da bo bela soba moj grob.

Naslednji dan se zbudim še v hujših bolečinah kot prejšnji dan, kot da bi me Tisti kaznovali, ker sem se včeraj pustila izgubiti v mislih. Prvič, odkar je Isaia z mano, si dovolim zastokati. Prevalim se na bok, da bi videla, ali je že budna, vendar me to, kar vidim, šokira še bolj, kot če bi videla Isaio mrtvo in vso krvavo.
Zraven njenega še vedno sprečega telesa leži novo dekle. Ima kratke zlate lase in vitko postavo, vame pa gleda z morsko modrimi očmi. Njen pogled je divji in poln zmedenosti, še najbolj presenetljivo pa je, da takoj vstane. Brez kakršnega koli napora se postavi na noge in pogleduje med mano in še vedno spečo Isaio, kot da bi se bilo povsem običajno zbuditi v beli sobi skupaj z dvema drugima dekletoma.
"Kdo sta vidve?" namrščeno vpraša, kot da bi se poskušala spomniti, od kje naju pozna. Le da se ne more. Za Isaio ne vem, vendar mene dekle še ni videlo, tako kot nisem jaz nje.
Ne odgovorim ji, vendar mi tudi ni treba, kajti v tistem trenutku se Isaia prebudi in pogleda novo dekle točno tako, kot ona gleda njo. Zmedeno. Šokirano. Radovedno.
"Kdo sta?" ponovi dekle in Isaia ji pove svoje ime kolikor mirno lahko. Ve, da je ne sme prestrašiti, tako kot jaz vem, da novinke sploh niso zdelali. Jaz se ne morem niti premakniti, ko se ona lahko postavi na noge. Zakaj? Zakaj sem se jaz prebudila napol mrtva, Isaia in kratkolaska pa ne?
"Kje smo?" vpraša, vendar ker Isaia na to nima odgovora, obe pogledata mene.
Odkimam, kolikor jasno lahko, kajti imam občutek, kot da bi mi nekdo zlomil vrat in mi ga nato popravil čisto narobe. Ne upam si govoriti, ne upam se usesti, ne upam si vprašati novega dekleta, kako ji je ime. Lahko samo ležim in upam na najboljše.

Dekletu je ime Rhonda. Danes je ona na vrsti za izbiranje in glas, ki jo sili k izbiri, zdrži veliko dlje, kot ga je katera od naju z Isaio, kar me ne preseneti. Že po videzu je divja in takoj, ko se je zbudila, mi je bilo jasno, da ne bi igrala njihove igre.
Vseeno pa se zlomi. Po šestem pojavu glasu iztegne tresočo roko in niti ne pogleda, kaj je izbrala. Tudi jaz ne. Nočem vedeti, ali je spet morala izbrati med telesi ali navadnimi predmeti. Kajti v tistem trenutku se zavem, da Rhodna izgleda točno tako kot kipec dekelta, ki je bil ena izmed dveh možnosti med katerimi je včeraj izbirala Isaia.
Rhonda je tu zaradi rjavolaske, ki je v bolečinah pokazala na njen kipec.