1.
Na morje?

Luka je sedel na kavču in strmel v telebizor. Šele prvi teden poletja in že mu je bilo dolgčas! Zavzdihnil je in naprej strmel v, po njegovem butasto, TV oddajo. Ni vedel, zakaj jo gleda. Nenadoma je v dnevno sobo prikorakala njegova mama Alenka, na telefonu. Hodila je po njunem stanovanju. Luka in Alenka sta namreč živela v majhnem stanovanju v bloku. Mama se je z očetom ločila, ko je bil Luka še čisto majhen, sorojencev pa ni imel. Mama se je hitro vrnila, tokrat brez telefona v roki. Pogledala je Luka in ga vprašala: »Potrebuješ malo družbe. Zakaj ne bi šel na morje, k stari mami Fanici? Zlomila je nogo in potrebuje pomoč pri delu.«
»Na morje? Zakaj bi šel na morje?« se je zmrdnil. Kaj pa je pričakovala? Da se bo po gentlemansko prostovoljno javil za pomoč? Ni šans. Ne bo šel.
»Ja greš. Čez dva dni,« je odrezala. »In pika konec!«
Luka je zastokal. Sovražil je, da mu mama takole ukazuje. Saj jih je imel že štirinajst in to je bilo poletje, ko bo šel v devetega. Zakaj bi hodil tja na morje? Tam so sami podeželski otroci, ki ne bi razumeli njegovega strahu pred ribami. Ja, Luka se je bal rib. Ni vedel zakaj. Mama se je nanadoma vrnila.
»Spakirat!«
»Kaj?« Luka je še bolj izbuljil oči. Kako bi pakiral? Vedno mu je mama pakirala. Kaj, če kaj pozabi? A mama je bila neusmiljena.
»Gremo! V sobo! Ajde! Pakirat!«
Luka je mrko vstal in odšel v sobo. Kako nja pakira, če niti ne ve, kaj potrebuje in kaj ima v katerem predalu? Nekaj je zbasal v potovalko in to mami predstavil kot spakirano. A ta ga je še enkrat poslala nazaj. Luka je še nekajkrat spakiral, da je bila mama zadovoljna. Potem se je vrgel na posteljo in pregledal sporočila na telefonu. Nič. Malo »ali ma kdo čas«, malo »a gre kdo plavat«, malo »kako ste« in malo »oj«. Nič takega. Odgovoril je na nekaj ojev in kako ste kajev, potem pa je preveril ve drugo. Poletje je bilo res dolgočasno. No, saj zanj je bila tudi šola dolgočasna. Bil je že večer in mama mu je vzela telefon.
»Brez digitalnih stvari,« mu je vedno pravila. Zavil je z očmi in se zvalil na bok. Tako je zaspal.

Jutro čez dva dni ga je mama zbudila že ob sedmih. Luka je vzdihoval in nikamor ni hotel, a mama je rekla, da ju do morja čaka dvourna pot. Pri tem si je samo predstavljal sebe, kako se topi v avtu.
»In mimogrde. Jaz se bom vrnila sem,« je naznanila mama, preden sta vstopila v avto. To! Vsaj mame ne bo. Mogoče bo pri stari mami celo dobro. Slišal je, da dobro peče. Vstopila sta v avto. Bilo je pasje vroče. Mama je nažgala klimo in odpeljala sta se. Čez čas se je v avtu shladilo. Luku se je zdelo, kot da vožnja traja celo večnost. A čito prekmalu sta prispela v hišo stare mame.

***
Oj pilovci!
To je moja nova zgodba, ki je pač tko realistična (btw fantje brez zamere, če sm kj nrdila narobe v zgodbi) Upam, da vm bo všeč!
Lp,
lolygirl