27. NOVEMBER
O, moj bog. In še enkrat o, moj bog. Se mora to res dogajati meni? Izmed vseh osmih milijonov ljudi na Zemlji? Svet res ni pravičen.
Vse se je zdelo, kot da bo ta dan popolnoma normalen. No, saj je bil, dokler nisem prišla na predavanje. Tam se je zgodilo najhujše možno, kar si lahko zamislite.
Ko sva z Jane prehodili teh ogromno stopnic, ki jih ima kolumbijska univerza, sem zagledala Stephana. *i*Zakaj mora biti ta tukaj?*i*, sem si mislila in upala, da me ne vidi. Žal se mi želja ni izpolnila. Stephan se je namreč obrnil, in ko me je videl, je takoj stopil do mene. Nato me je ... poljubil. Da, na ustnice!
"Danes bo fantastičen dan," mi je rekel po minuti poljubljanja — nisem ga mogla odriniti.
Takrat se nisem več nadzirala. Vseeno mi je bilo, če je bilo okoli mene polno študentov. Ni me brigalo, če floridski fantje poljubijo naključno punco za srečo. Brez pomisleka sem dvignila roko in ga udarila po obrazu ter zavpila: "Sovražim te, Stephan!"
"Isabella!" je vzkliknila Jane in me potegnila nazaj. Kdo ve, kaj bi še naredila. Mogoče bi ga celo spravila v bolnico.
"Kaj sem sploh naredil za hudiča?" je v smehu vprašal Stephana. Če me ne bi Jane držala za roke, bi stekla in mi primazala še eno kofluto.
"Tepec, fanta ima!" je odvrnila Jane in me odvlekla po stopnicah dol vse do stranišča. Tukaj tudi tole pišem.
Res ne vem, kaj bom, ko bom šla ven iz kabine. Kaj če bo John izvedel za to? Pustil me bo. Ni dileme. Ne, sploh ne bom šla ven.