21. DECEMBER
En teden nisem mogla vzeti v roke kuli in kaj zapisati v ta dnevnik. Preprosto povedano — pretežko je bilo. Že tako ali tako se mi je zdelo, kot da je vsak gib hudo mučenje.
A zdaj ne morem narediti prav nič. Trenutno sama sedim na letalu, ki je ravno vzletelo z letališča JFK. Originalno bi morala leteti z Johnom, vendar sem let prestavila na en dan prej. Mislim, da sem naredila prav. Kako naj se po vsem tistem sploh srečam z njim?
Oh, ravno zdaj letimo nad New Yorkom. Sončno vreme je, tako da lahko vidim obris mesta. In tam nekje se potika on. Kdo ve, morda si je na fakulteti že našel novo punco. Želim si, da me ne bi brigalo. Ne samo to, da je lahko ravno zdaj v objemu neke druge. Želim si tudi, da me ne bi brigalo to, da sva se razšla. Ampak v tem nisem najboljše. Mogoče bo malo poezije pomagalo.

Modre oči tvoje vidim ne več.
Nasmeh tvoj filmski izgubil se je.
Tvoj glas odšel iz mojih ušes je.
Poljub tvoj nežni daleč se skriva.

Dnevi brez tebe smisla nimajo.
Nebo se oblači, ker tebe več ni.
Celo mesto željo ima po tebi.
Vsemu svetu zdaj tema vlada.

Zdaj sama na letalu sedim.
Po licih tečejo solze mi velike.
Roke tresejo se mi, ko kavo pijem.
Vso telo le po tebi, John, hrepeni.

Ljubezen boli, to zdaj vem.
Vsak poljub najin slovo je bil.
A od tebe posloviti se ne morem.
Preveč te ljubim in vedno te bom.