1. FEBRUAR
Vse se začne, ko mi ob pisanju raziskovalne naloge zapiska telefon. Odprem ga in na zaslonu se mi prikaže Johnovo sporočilo. Sporoča, da se morava pogovoriti in naj pridem v njegovo stanovanje. V isti sekundi zaprem svoj prenosnik, na hitro spijem kozarec soka in vstanem ter se napotim iz stanovanja.
Čim zaklenim in ključe pospravim v žep, me ustavi radovednost. Zakaj se hoče pogovoriti? Kaj mi želi sporočiti? Je kaj narobe z njim? Se mu je kaj slučajno zgodilo? Ali pa morda ... Ne, ne smem preveč razmišljati. To bom počela, ko se vrnem od njega.
Še vedno živčna grem do sosednjega stanovanja in pozvonim. Kmalu mi John odpre vrata. Kot vedno zgleda prečudovito, vendar tokrat ni nasmejan. Pravzaprav so njegove ustnice oblikovane le v ravno črto.
"Želel si se pogovoriti, kajne?" spregovorim.
"Da, pridi notri."
Skupaj stopiva v njegove stanovanje in se usedeva za stekleno jedilno mizo.
"Torej," rečem, ko že oba sediva, "o čem naj bi se pogovorila?"
"Nisem več vpisan na kolumbijsko univerzo," rahlo nervozno odgovori. "Prepisal sem se na univerzo Otbbah, kjer imajo poseben zgodovinski oddelek. No, pravzaprav je cela univerza namenjena zgodovini."
Od šoka na široko odprem usta. Nato ga z jecljavim glasom ogovorim: "Ampak ... ne razumem ... zakaj greš tja?"
"Isabella," mirno odgovori, "*i*cela*i* univerza je namenjena zgodovini. Priložnost imam, da dosežem še več, da se povzpnem na višji nivo. Ne veš, kako enkratno je to zame?"
"Kje je ta univerza?" vprašam, ne da bi ga preveč pozorno poslušala. Zanimalo me je le, kako daleč stran od mene bo. Prosim, naj bo blizu New Yorka. Prosim!
"V Montani."
Odprta usta mi segajo že skoraj do nosu in zenice se mi razširijo. To ne more biti res. Mislim, od kod Montana? Se zaveda, kje je to? To verjetno pomeni, da se bova videla ....
"Sem kaj takega rekel, Isabella?"
Iz mene takrat pridrvi poleg žalosti še jeza. To se mi zagotovo pozna na rdečici, ki jo imam na obrazu. "Si resen, John?!"
Moj fant postane še bolj začuden kot jaz. "Žal mi je, a popolnoma nič ne razumem!" zakrili z rokami. "Mislil sem, da boš vesela, ker sem izkoristil to neponovljivo priliko!"
"Neponovljivo priliko, da me pustiš?" s solzo v očeh zavpijem.
"Nisem te hotel pustiti!" še bolj šokirano kot prej reče. "Lahko bi imela zvezo na daljavo."
"Zvezo na daljavo?" Kaj je narobe s fanti? Taka zveza se nikoli ne obnese.
"Da, slišala bi se vsak dan prek videoklica ali telefona. Pred začetki novih semestrov pa bi se srečala tudi v živo. Kaj ti ni všeč pri tem?"
Bila sem na koncu s potrpežljivostjo. "John, imela *i*naj*i* bi resno zvezo! Če misliš, da je to resna zveza, ne vem, kaj je s tabo!" Nato me nekaj prešine. "Seveda, sploh ti ni mar zame in za najino zvezo! Vseeno ti je!"
"Isabella, kaj govoriš?!" Zdaj prične kričati tudi John, modre zenice pa se mu razprejo.
"Resnico govorim," z ostrim glasom odgovorim in se mu približam. "Če ti bi bilo mar zame in to zvezo, ne bi niti pomislil o odhodu."
"Seveda mi je mar!" Zdaj je John na koncu z živci. "Ni mi všeč, da bova tako ločena. A mislil sem, da boš dovolj zrela, da boš razumela!"
V tistem hipu vstanem, z vso silo porinem stol k mizi in vzamem torbico. "In jaz sem mislila, da boš dovolj zrel in ne boš naredil kaj takega," rečem. "Pojdi nekam s tvojo zvezo na daljavo, ampak jaz se tega ne grem!"
Zatem sem odprla vrata in stekla proti svojemu stanovanju.