20. FEBRUAR
"Frank, Alex," spregovorim, ko vsi trije sedemo za mizo, "zakaj sta prišla, ne da bi kaj sporočila?"
"Rad bi videl Kip svobode," odgovori Alex.
"Ne prehitevaj," ga opomni Frank in si nadene rahel nasmeh, ravno tako velik, da pokaže nekaj zob. To me seveda preseneti, saj smo bili nazadnje, ko sem ju videla, vsi v laseh. Nobeden si ni upal pokazati kaj več od resnosti in jeze. Nekaj se je res spremenilo. "Še nekaj je, zaradi česar sva letela v New York med zimskimi počitnicami. Pogovoriti se moramo. Če sem natančen, se moram pogovoriti s tabo, Isabella. Z Alexom sem se že doma."
"O čem?" vprašam, kljub temu da se mi že snita, kaj je odgovor.
"Mislim, da odgovor že poznaš, Isabella," ugotovi Frank in izraz na njegovem rahlo nagubanem obrazu postane skrivnosten.
"Torej," z besedami prekine tišino Alex, "lahko preideš k bistvu, ati."
"Najprej bi se rad opravičil. Sicer sem naredil preveč napak, a še vseeno upam, da sprejmeš opravičilo," začne pogovor Frank in me pogleda s svojimi očmi lešnikove barve. V njih zaznam iskrenost.
"Prva napaka je bila ta, da sem sploh začel hoditi s Sarah. Šele zdaj se zavedam, kakšna — uporabil bom tvoje besede, Isabella – mrha je bila. Pa ne samo to. Ne bi smel hoditi z njo zaradi vaju. Kot je Alex rekel, za Ivy ni nadomestila. Sploh pa Sarah.
In naredil sem napako, ko sem vaju obtoževal, da sta kriva, da sva se s Sarah razšla. Pravzaprav bi moral biti vesel, da se je zgodilo to, kar se je. A res je bilo krivično do vaju, da sem vaju ignoriral in povzročil *i*vojno*i* v hiši.
Kar hočem reči je, da mi je neizmerno žal. In, Isabella, mi odpustiš kot Alex? Mi dovoliš, da začnemo znova, od začetka?"
Sprva ne vem, kaj naj odgovorim na Frankova vprašanja. Naj mu odpustim in to pustim za seboj v preteklosti? Saj se je vendarle opravičil in iz oči sem mu prebrala, da govori resnico. Ali je bilo to preveč, kot kaplja čez rob? "Odpustim ti," povem svojo odločitev. "To je zdaj le še zgodovina in tako mora ostati."