12. MAREC
Čim priżgem svoj prenosnik, opazim, da me kliče Frank. Ravno pravšnji čas! Takoj pritisnem na zeleno tipko, s čimer se videoklic začne. Na sliki zagledam Frankovega sina Alexa, ki ga dojemam kot brata, čeprav nisva v krvnem sorodu. Ko me zagleda, si na mlad obraz nadene svoj očarljivi otroški nasmešek.
"Isabella!" zavpije tako glasno, da se v sobi pojavi njegov oče.
"Živjo, Alex," ga vedro pozdravim, medtem ko Frank sede za svoj pisarniški stol. "Te moti, če tokrat govorim s tvojim atijem?"
Frankovo zanimanje se v trenutku poveča. "Zakaj? Je kaj narobe?"
"Se je Empire State Building podrl na tvoj blok?!" se pošali Alex in svojo domnevno začudenost poudari s hudo razširjenimi zenicami.
"Ne, Empire stoji na svojem mestu," razočaram Alexa in se nato obrnem proti rejniku. "Se lahko pogovoriva?"
Frank, nekoliko v pričakovanju, kaj bom rekla, prikima in pošlje Alexa iz kabineta. "Za kaj se torej gre?"
"Moja prava starša sta me našla in menda naj bi me našla ravno prek tebe."
Frankove temne oči se na široko razprejo, ko izve ta podatek. "To je res. Andrew in Cynthia Hoorer sta me spoznala in prepričala sta me, da sem povedal, kje si."
"Ampak zakaj si to skrival pred mano, Frank?" se nenadoma spomnim.
Frankova živčnost izveni in brezksrbno se še bolj zlekne na pisalniški stol, kjer sedi. "Naročila sta mi tako. Če mi tega ne bi rekla, bi ti verjetno povedal o njunem obisku," pove in se zatem približa zaslonu, kot bi se nekaj spomnil. "Kako ju je bilo srečati?"
"Slišala sem ju dan, preden sta prišla k meni, ko sta se pogovarjali s sosedo o meni," začnem razlagati in rejnik me pri tem zelo pozorno posluša. "Takrat sem bila prestrašena. Nisem vedela, kdo sta, in bala sem se, da naklepata kaj slabega z mano. Odločila sem se, da jima ne bom povedala, kdo sem, če bosta prišla pome, tako strah me je bilo.
No, naslednji dan sta zares prišla do mene. Ovrgla sem svoj načrt in ju pustila notri.
Pogovarjali smo se dokaj dolgo in medtem sta mi razložila o tem, kako sta me ... vrgla v smetnjak. To sem še nekako sprejela, a ko sta mi povedala svojo zahtevo, se nisem mogla več kontrolirati. V jezi sem jima povedala svoje in jima naročila, naj gresta."
"Kakšno zahtevo sta ti povedala?"
Ob misli na njune besede se mi koža naježi. Še kar jima ne morem verjeti. "Želela sta, da zaživimo na novo in pri tem seveda opustimo brazgotine iz preteklosti."
"To te je verjetno vrglo ven, imam prav?"
"Seveda me je!" vzkliknem in si obrišem solze z lica. "Kako sta si lahko sploh drznila pomisliti na kaj takega?"
Frank sprva obmolkne, kot da je neprepričan, kaj bi povedal, nato pa se dokončno odloči. "Naredila si napako."
"*i*Kaj?*i*" Da sem jaz naredila napako? Jaz nisem vrgla lastnega otroka v koš in nato tega otroka prosila odpuščanja!
"Tvoja starša sta za vraga!" Zdaj ton poviša tudi Frank.
"Po biologiji da, v mojem srcu pa sta to vidva z Ivy," ponovim svoje besede.
"Ne razumeš celotne zgodbe, Isabella, ne razumeš njiju!" zavpije Frank, preden oba obmolkneva in se zatopiva v to, kako bova drug drugega prepričala v drugo videnje. Prvi začne on: "Ti ju poznaš le okrutna starša. Kot osebi, ki lahko lastnega otroka izbrišita iz življenja in mu data celoživljensko breme. Jaz pa ju poznam drugače in bolje kot ti.
Veš, devetnajst let nazaj ji nima bilo žal za to, kar sta naredila. Ampak to je bia druga Cynthia in drug Andrew. Zdaj sta oba drugačna — zdaj jima je žal. Ne moreš si predstavljati, kako se jima trga srce.
In rada bi le popravila to, kar sta storila, in sicer s tem, da bi vsi trije zaživeli skupaj. Tako bi nadomestili devetnajst zamujenih let in zacelili rano. Skupaj."
Prvo sekundo podvomim o Frankovih besedah, nato pa te dobijo nov pomen. Kaj če jima je resnično žal za to, kar sta storila? Kaj če ima Frank prav? Sem res zamočila? Bi morala staršema dati novi priložnost? Kaj če bi morala pozabiti na preteklost in se ozreti na prihodnost?
"O čem tako vneto razmišljaš?" me radovedno vpraša Frank.
Preden zaprem zaslon prenosnika, mu z odločnim glasom povem: "O tem, da bom tokrat jaz obiskala svoje prave starše."
Lp,
dekle iz smetnjaka