18. MAREC
"Goodleyeva!"
Zasukam se na peti in se zazrem v osebo za mano. "Stephan?"
"Ne vem, kako sem te lahko spregledal," mi pove. "Tebe, lepotička, je zelo težko zgrešiti."
Sploh ga ne poslušam, saj me bolj zanima odgovor na to vprašanje: "Zakaj hodiš na pisateljski krožek?"
"Verjetno iz istega razloga kot vsi drugi."
Zavzdihnem in zavijem z očmi. "Veš, kaj mislim!"
"No," zajeclja Stephan, "samo rad pišem in to je vse."
"Stavim, da si s tem *i*očaral*i* vse svoje punce, kajne?" se nekoliko zlobno nasmehnem.
"Ne, nisem," resno odvrne. "Tiste punce, s katerimi sem hodil, ni zanimalo to, da znam pisati. Večina tega sploh ni vedela."
"Oh, res?"
"Da," protrdi. "Si kakšnega od svojih fantov očarala s pisateljskim talentom, princeska?"
Ne zmenim se za zoprni vzdevek in ga popravim: "Imela sem le enega fanta."
"Aha. John Hughes, tvoja tabu tema." Na srečo zazna moj namig, zato hitro zamenja temo in si pred tem popravi enega izmed svojih lakiranih temnih las. "Ravnokar me je prešinilo, lepotička, kaj praviš na to, da skupaj narediva nalogo za pisateljski krožek? Prepričam sem, da si Isabella Goodlay, naslednja Jane Austen, želi pomoči Stephana Riddlesona, bodočega Shakespearja."
"Ni ti treba biti smešen, William," ga enako izzivalno kot on mene ogovorim, "ampak vseeno pristanem."
"Dobiva se v parku zraven fakultete čez eno uro." Pritrdilno pokimam. "Komaj čakam, Jane."
In res. Točno ob štirih ga zagledam, kako se mi približuje. Najprej opazim, da se je preoblekel med tem časom, in sicer v olivno zeleno srajco, preko katere ima še kar istobarvno jakno. No, vsaj nima majice z napisom: *i*Othello je moj vzornik*i* ali pa *i*Se dobiva pri senu na kresno noč?*i* Tako da je bila njegova odprava še v mejah normale.
Čim stopi bližje meni, se nekoliko nerodno prikloni in izreče: "Lepo vas je ponovno videti, gospodična Austen."
Na rahlo se nasmehnem in odvrnem: "Bova začela z delom?"
Stephanov nasmešek na njegovem temnem obrazu se razblini in ponovno je na nogah. "Mislil sem, da se boš temu smejala," izreče in v njegovem glasu zaznam razočaranje.
"No, saj sem se! Nisi videl?" začudeno odvrnem.
"To je res, ampak čisto na rahlo." Stephan stopi do mene in me ocenjujoče pogleda s svojimi očmi, ki so popolnoma iste barve kot moje. "Kaj je narobe, Isabella? Je nekaj z Johnom?"
Ne vem kako, a ko odprem usta, besed kar ne zmanjka. Razložim mu vse o mojih starših in njunem obisku in še to, kako sem ju iskala po Centralnem parku. "Kaj misliš, da naj naredim?" še zaključim. "Posvojena si?" je Stephanov prvi odziv. "Polna si presenečenj, lepotička," še doda – tokrat že z nasmehom na obrazu — in mi pomižikne. "Mi lahko odgovoriš na vprašanje?" nestrpno odvrnem in na rahlo zavijem z očmi. "Ker če ne misliš pomagati, bi raje začela pisati."
Stephan zavzdihne in si na svežo pobrito brado nasloni roko. "Pojdi zopet k njima," mi svetuje. "Morda sta se zdaj pomirila ...."
"... ali pa sploh nista več v mestu," ga dopolnim. "Tudi to moraš upoštevati, veš."
"Ne veš," zatrdi Stephan, "ampak morala bi poskusiti."
Lp,
dekle iz smetnjaka