17. AVGUST (ČEZ ŠTIRI LETA)
Odmaknem glavo od Johna in se zazrem v njegove sinje oči. Zopet se mi zdi, da sem se potopila pod vrhove visokih valov in da si ogledujem podvodni svet pod menoj ... Oh, pred več leti so mi bile oddaljene, zdaj pa jih vidim vsak dan! Hvala bogu za to, ker se mi dozdeva, da sem bolj kot v njega samega zaljubljena v te oči. A kaj morem? Vsako jutro se zbuditi ob pogledu na te zenice je res čarobno ...
"Kako se ti zdi, ko si končala z vsem?" tišino prekine John in njegov glas je malenkost nežnejši.
"Dobro je in tudi neverjetno," skromno odgovorim. Trenutek zatem se spomnim vprašanja zanj. "Kaj pa midva, John? Kaj se bo zgodilo z nama zdaj, ko je vse to mimo?"
"Zveniš, kot da bi se rada ločila od mene."
Vstanem iz kavča in vzkliknem: "Nikoli ne bi pomislila na kaj takega, nikoli in nikdar!", zatem pa sedem nazaj zraven njega. "Še vedno čakam na tvoj odgovor, veš."
John nagne glavo v razmislek in na trnih čakam na njegov odziv. Ko bi mi le že povedal, česa se je domislil. "Dajva čas času. Do takrat pa uživajva, kot da ni nikogar drugega na svetu razen naju."
"Kako poetično," se nasmehnem in se mu zvijem v poljub.
*
"Upam, da je to dobro darilo za rojstni dan," rečem svoji mami, ki sedi nasproti mene v dokaj zgledni kavarni, "vendar trenutno mi nekoliko primanjkuje idej, če razumeš."
Mama prime mojo dlan s svojimi širokimi prsti in mi z lahkotnim, hkrati pa tudi žalostnim glasom odvrne: "Najboljše darilo si mi dala že pet let nazaj, ko si se vrnila k meni in očetu, ljubica."
Nenadoma me prešinejo spomini na to, kako sta se oče in mama, ki sta me hladnokrvno vrgla v smetnjak, pojavila pred mojimi vrati. In njuna opravičila ... in moja, ko sem ju zavrnila .... Kakorkoli, spominjam se tudi, da sem bila izredno vesela, ko sem ju sprejela nazaj in ko sem jima oprostila. Tudi zdaj mi ni žal za to, saj sem navsezadnje našla svoj manjkajoči del.
"Seveda, mami," jedrnato odvrnem.
"Ponovno sem prebrala tvojo knjigo, Isabella," čez trenutek že zamenja temo. "No, in ob branju sem se neštetokrat spraševala, ali si se sploh zaključila pravo fakulteto?"
Namrščim se in se v mislih sprašujem, kaj mi je pravkar povedala. Ampak preprosto nisem mogla najti odgovora. "Seveda sem, mami, kaj pa drugega ...," iz sebe spravim ta nesmisel.
"Isabella, si res prepričana, da si izbrala pravilno fakulteto?" ponovi mama, njene lešnikove oči pa sedaj zaskrbljeno strmijo vame.
Žal šele na poti domov ugotovim, kaj je mislila. Natančneje rečeno, me prešine, ko se znajdem v prometnem kolapsu zaradi rdeče luči. Tedaj se spomnim na zadnji letnik gimnazije.
Takrat sem skušala sprejeti odločitev, kam bom šla naprej. Naredila sem hitro razsodbo, kajti čas je preprosto tekel prehitro, potem pa je bila tu še matura in z njo povezan maturantski ples. Na hitro sem izbrala geografijo, ker me je profesorica tako ali tako prisilila, da sem delala maturo iz tega predmeta. No, to je bilo verjetno neumno, saj se nisem zavedala posledic, ki bi morda lahko sledile.
Verjetno je tako mislila. Kajne? Menim, da misli, da sem nadarjena za pisanje in da je študij geografije zame nesmiselen. Da, to si misli, prepričana sem, saj za to ne rabi vedeti o moji nagli izbiri študija.
Ali ima prav, ne vem. Vse, kar vem, je namreč to, da sem študij izbrala nepremišljeno. Morda bom resnico odkrila kmalu. Mogoče bom že v naslednjih dneh izvedela, da se moram prepisati na drugo fakulteto. Zna se zgoditi, da ima mami prav ali pa ne.
No, bom že ugotovila.
Za to pa ne potrebujem tebe, dnevnik. V resnici te ne potrebujem za ničesar več. A še vedno te bom pogrešala. Ravno ti si mi grel srce, ko mi ga ni nihče drug, in mi dajal oporo, kadar te ni bilo. Kakorkoli, zdaj to imam. In zato bom naredila nekaj, kar moram: posloviti se moram od tebe za vedno.
Lp še zadnjič,
dekle, ki se je rodilo v smetnjaku in končalo v enem izmed največjih mest na svetu