PisalnicaTudi dekle iz smetnjaka se zaljubi, 39. del
7
4. NOVEMBER
Današnjo noč mi je družbo delal potok solz. Zato je bila vsa moja postelja premočena. Sedaj vsaj vem, kako je če ti nekdo od bližjih umre.
Ker sem pol ure po tem, ko bi morala vstati, še kar nisem vstala, je v sobo prišel Frank. Prvo, kar sem opazila, je bilo to, da so bili njegovi brki, ki so zmeraj do potankosti urejeni, danes zelo neurejeni. "Isabella, zamudila boš šolo," me zbudi iz razmišljanja o njegovih brkih.
Šele takrat se spomnim, da je danes torek in imam v šolo. Ampak v takem stanju res ne morem iti iz postelje, kajne? "Frank, lahko prosim ostanem doma?" ga vprašam in pogledam z otožnimi očmi. "Ne morem ti povedati, kako grozno je. Celo noč sem jokala. Kot vidiš ..."
Frank zavzdihne, nato pa mi odvrne: "V redu. Razumem te. Tudi mene ni najlažje." Vidim, kako si briše majhno solzo. "Ampak danes je pomemben dan za naše podjetje. Zato bosta z Alexom sama. Prav?"
Pritrdilno mu pokimam, nato pa gre iz moje sobe.
Takoj ko Frank gre od doma, mi postane dolgčas. Veste, včasih se mislila, da ti v postelji ne more biti dolgčas, pa sem se motila. V tistem trenutku se mi je čas vlekel počasi kot še nikoli.
Pomislim, da bi šla do Alexa. Tudi on je še kar v svoji sobi. Čeprav mi gre res na živce, se mi tokrat smili. Gotovo ni lahko izgubiti mamo pri šestih letih. Moram do njega.
Vstanem iz postelje in odidem iz zavetja moje sobe. Potrkam in vstopim v Alexovo sobo. Leži na postelji in tiho joka, pri njegovih temnih laseh pa je škatla robčkov.
"Alex?" rečem in končno se obrne proti mene.
"Pusti me na miru, Isabella," hripajoče reče in se obrne nazaj.
Prekleto. Kaj naj mu rečem? Piškoti! Vem, da jih občuduje! "Zdaj grem v kuhinjo in pekla bom piškote. Če mi prideš pomagat, jih dobiš."
Delovalo je. Takoj je vstal iz postelje in stekel za mano v kuhinjo.
Po dveh urah pečica zacingla. Vzamem rokavice in jo odprem. Vonj po piškotih se razprši po kuhinji.
"Daj mi piškot! Daj mi ga!" mi reče Alex. Vzamem prvi piškot, ga popiham in mu ga podam. Ko ugrizne vanj, se mu temno zelene oči zasvetijo, na obrazu pa se mu prvič po nesreči nariše širok nasmešek.
Današnjo noč mi je družbo delal potok solz. Zato je bila vsa moja postelja premočena. Sedaj vsaj vem, kako je če ti nekdo od bližjih umre.
Ker sem pol ure po tem, ko bi morala vstati, še kar nisem vstala, je v sobo prišel Frank. Prvo, kar sem opazila, je bilo to, da so bili njegovi brki, ki so zmeraj do potankosti urejeni, danes zelo neurejeni. "Isabella, zamudila boš šolo," me zbudi iz razmišljanja o njegovih brkih.
Šele takrat se spomnim, da je danes torek in imam v šolo. Ampak v takem stanju res ne morem iti iz postelje, kajne? "Frank, lahko prosim ostanem doma?" ga vprašam in pogledam z otožnimi očmi. "Ne morem ti povedati, kako grozno je. Celo noč sem jokala. Kot vidiš ..."
Frank zavzdihne, nato pa mi odvrne: "V redu. Razumem te. Tudi mene ni najlažje." Vidim, kako si briše majhno solzo. "Ampak danes je pomemben dan za naše podjetje. Zato bosta z Alexom sama. Prav?"
Pritrdilno mu pokimam, nato pa gre iz moje sobe.
Takoj ko Frank gre od doma, mi postane dolgčas. Veste, včasih se mislila, da ti v postelji ne more biti dolgčas, pa sem se motila. V tistem trenutku se mi je čas vlekel počasi kot še nikoli.
Pomislim, da bi šla do Alexa. Tudi on je še kar v svoji sobi. Čeprav mi gre res na živce, se mi tokrat smili. Gotovo ni lahko izgubiti mamo pri šestih letih. Moram do njega.
Vstanem iz postelje in odidem iz zavetja moje sobe. Potrkam in vstopim v Alexovo sobo. Leži na postelji in tiho joka, pri njegovih temnih laseh pa je škatla robčkov.
"Alex?" rečem in končno se obrne proti mene.
"Pusti me na miru, Isabella," hripajoče reče in se obrne nazaj.
Prekleto. Kaj naj mu rečem? Piškoti! Vem, da jih občuduje! "Zdaj grem v kuhinjo in pekla bom piškote. Če mi prideš pomagat, jih dobiš."
Delovalo je. Takoj je vstal iz postelje in stekel za mano v kuhinjo.
Po dveh urah pečica zacingla. Vzamem rokavice in jo odprem. Vonj po piškotih se razprši po kuhinji.
"Daj mi piškot! Daj mi ga!" mi reče Alex. Vzamem prvi piškot, ga popiham in mu ga podam. Ko ugrizne vanj, se mu temno zelene oči zasvetijo, na obrazu pa se mu prvič po nesreči nariše širok nasmešek.
Moj odgovor:
.png "Druščina 4"){kind=small}
julia
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
fnt
hejj js nimam nekga hudga problema al pa tezave sam zanima me ce je to normalno in sicer s fantom sva skp skor 3 leta in pc res se mava rada js mm njega neskoncno on pa tut vem da ma mene no in pc midva sva tut sosolca in se vidva skor usak dan ampk se izven sole bl mau kr js nesmem hodt vn zard strogih starsou pa tut zvezo skrivam ceprou neki vejo ampk ja prezakompliciran je da razlagam (aja pa to pism tut bl k ne kr mi je dc) pa drgc sva pa skos na facetimu/se pogovarjava/snapava...pc res nemorva bit narazn no in ja zadnic mi je dou pulovr in js od takrt usak dan spim tko da pac objemam/lezim na pulovrju al pa ga mam oblecnga in zadnic sm sla spatk frendici in nism mogla zaspt kr ga nism mela predn mi ga je dou sm mela tut ful probleme pc tko tut do 2 3 ure nism mogla spt no zdj zaspim tko u max pou urce al pa mnj in mene sam zanima a se vam zdi to normalno, zkj je tko... ze vnaprej hvala za odgovore
