18. NOVEMBER
Sovražim pogrebe. Ker živimo blizu cerkve, jih pogosto vidim. Vse tiste trobente, ob katerih mi gre na jok, in kako nesejo žaro. Grozno! A danes sem morala vse to doživeti. Nisem imela izbire.
Vstala sem ob osmih zjutraj in na hitro pojedla zajtrk. Iz omare sem izvlekla dolgo črno krilo, belo srajco in črn rekeljc. Nato sem še šla v kopalnico ter si spletla dve kiti - Ivy je bilo zelo všeč, ko sem svoje debele temno rjave lase *i*stlačila*i* v kiti. In tako sem bila pripravljena.
Ko sta prišla še Frank v polni moški obleki in Alex, ki je bil prav tako lepo oblečen, smo odšli na pokopališče. Na tej sicer kratki poti smo bili vsi tiho. No, kaj pa se sploh pogovarjaš, ko greš na pogreb?
Malo po enajsti uri se je pogreb tudi zares začel. Glasbeniki so najprej zaigrali žalostinke, ob katerih sem močno zadrževala solze (na srečo ne edina). Zatem je Frank nesel žaro, ostali pa smo mu počasi sledili do pokopališča. In nato so žaro spustili globoko v zemljo, jaz pa nisem več mogla zadrževati solz. Alexa, ki je prav tako jokal, sem močno objela. Oba sva bila tokrat na istem položaju.
Po okoli desetih minutah smo odšli iz pokopališča v cerkev. Ivy, ki je bila goreča vernica (jaz nisem), smo priredili mašo. Tako smo prišli v cerkev, v kateri mi je bilo zelo mrzlo, in z Alexom sva sedla v drugo leseno klop. Najprej je glavno besedo imel župnik, nato pa Frank. Njegov govor ni bil dolg, a vseeno sem čutila, kako hudo mu je ob izgubi žene. Mislim, da sem celo videla, kako mu teče solza.
"In zdaj besedo predajam Isabelli, dekletu, ki sva ga z Ivy posvojila." Čakaj, kaj? Oh, seveda! Po Frankovem govoru sem na vrsti jaz. Prekleto. Da ne bo pomote, običajno rada nastopam. Ampak na pogrebu nastopati ... no, ni tako prijetno, ne mislite?
Frank sede na klop in mi pomižikne, jaz pa se mu nasmehnem. Nato vstanem, vzamem listek z besedilom in počasi hodim proti govornemu pultu. Z vsakim korakom, ki ga naredim, bolj mi srce bije.
Na pult položim besedilo in se za hip ozrem nad mojo občinstvo. Veliko več ljudi je kot sem pričakovala in to mi ni všeč.
"Moje ime je Isabella Goodlay," začnem in primem mikrofon v roke. "Sirota sem in pred sedemnajstimi leti je Ivy postala moja rejnica." Opazim, kako me množica vedno bolj pozorno poslušam. To je dobro. "Kako bi opisala Ivy? No, bila je ena izmed najboljših žensk ... "
Po licih mi začnejo teči solze. Ne morem jih zadrževati. Tečejo in tečejo. V glavi se mi samodejno pojavijo trenutki, ko sva bili z Ivy sami in sva se smejali, se imeli zares dobro. Solze mi še kar tečejo po licih. Nato se mi v glavi pokaže podoba Johna na dan Ivyne nesreče. *i*Si detektiv, da vohuniš za mano? Kakšno pravico imaš, da se vtikaš v moje življenje?*i* Takrat zajočem še bolj in zakričim, da moj glas odmeva po celi cerkvi. To je glas moje bolečine.