Ojla!
Sedaj si najbrž mislite: "Kaj pa spet piše novo zgodbo, ki je gotovo ne bo dokončala!" Ampak! Jo bom končala, saj jo imam že končano v wordu. Zgodbo pripoveduje 15 letna Ashley, prolog pa pripoveduje Melanie, njena mama.
Torej tukaj je prolog:

Sedela sem na kavču v najini pisarni. Z rokami sem gladila volneno odejo, ki je visela čez naslonjalo za roke. Henry se je nervozno vrtel na stolu. Na leseni mizi pred njim je stal računalnik. Čakala sva na video klic.
»Zakaj se ni še oglasil?« je vprašal, bolj samega sebe, kot koga drugega.
»Saj se bo oglasil. Najbrž še čaka na informacije.« sem ga mirila. Mislila sem na otroke, ki so sedaj mirno spali v svojih sobah. Upala sem, da se ne zgodi najhujše.
Čez petnajst minut je ura odbila polnoč. Ravno takrat sta se na računalnikovem monitorju pojavili dve ikoni, poleg najine. Na prvi sta bila Jennifer in Tom. Jennifer je imela objokan in rdeč obraz. Spreletel me je srh.
»Kaj sta izvedela?« je vprašal Jack, ki je bil s Charlotte prikazan na tretji ikoni.
»Prišli bojo v naše domove. Dobili so koordinate in naredili bojo vse, da nas zaprejo. Pripravljeni so vzeti otroke, da bi nas izsiljevali.« je rekel Tom in glas se mu je zatresel. »Oditi moramo, tako, da nam bojo sledili. Le tako lahko obvarujemo otroke.« je še dodal. Ulile so se mi solze. Charlotte tudi.
»Kaj pa bo z otroci?« sem vprašala s tresočim glasom. Henry mi je stisnil roko.
Tom je rekel: »Pustili jim bomo pisma. V njih morajo biti le najnujnejše stvari. Nič ne smemo izdati. Usmerili jih bomo v dvorec.« je rekel. Dvorec je velika hiša v lasti naših treh družin. Pokimala sem. Tam bojo varni. Nihče ni vedel za tisto stavbo. Pestila me je le še ena stvar.
Charlotte je izrekla mojo misel: »Kako pa bojo poskrbeli zase?« je vprašala.
»Sean, Dean, Matt, Brad in Rose so že polnoletni. Seth in Zack bosta kmalu. Morali bojo poskrbeti zase in za mlajše.« je rekel Henry. Nisem mogla verjeti, da se to dogaja.
»Ampak Senna je tako majhna. Le osem let ima, drobna pa je, kot, da jih ima šest.« je rekla Jennifer. Vedela sem, da je ona v najslabši poziciji. Ona ima najmlajše otroke od vseh nas treh. Jaz imam najstarejše, a bi se vseeno najraje oklenila vseh in ji ne bi izpustila.
»Ostali bojo morali poskrbeti zanjo.« ji je rekel Jack.
»Pohiteti moramo. Ob štirih zjutraj bojo šli od njihovega štaba. Peljali bojo čez polje v petem okrožju. Tam jih bomo prestregli in se jim vdali. Ni druge možnosti. Imamo tri ure in pol. Ne pakirajte nič. Vzemite najmanjši avto, da otrokom ostanejo enoprostorci.« je rekel Tom. Nato smo prekinili videoklic. Šla sem v sobo in si oblekla debela oblačila. Imela sem občutek, da dolgo časa ne bom videla čistih. Lase sem si spela v čop na zatilju. Pogledala sem v sobo od vsakega od otrok. Vsi so mirno spali. Sanjalo se jim ni, kaj jim grozi. Po stopnicah sem se spustila v jedilnico. Iz predala sem vzela debel pisemski papir in nalivno pero. Začela sem pisati.
»Sean, Seth, Ashley, Alison in Alicia…«
Med pisanjem so mi solze polzele po licih in kapljale na papir. Roka se mi je tresla, zato je bila moja lična zavita pisava videti skracana. Razmišljala sem, kako Jennifer in Charlotte sedaj v solzah pišeta isto pismo. Ko sem končala sem pismo pustila na mizi in vstala.
»Melanie? Si pripravljena?« je vprašal Henry. Pokimala sem. Odšla sva v garažo in sedla v najmanjši avto, kar smo ga imeli. Henry mi je stisnil roko in me poljubil. Odpeljala sva v noč. Na cestah so svetile le ulične svetilke. Avtov je bilo zelo malo. Med potjo sem štela okrožja. Prvo, drugo, tretje, četrto… Prišla sva do petega okrožja. Vedno bolj sva se bližala polju. Ko sva prispela so bili ostali že tam. Stopila sva iz avta in se ji pridružila. Vesela sem bila, da sem oblekla tople hlače in puhovko, saj mi je nočni mraz rdečil lica.
»Še dve minuti.« je rekel Jack. Še bolj sem stisnila Henryjevo roko. Kmalu se je začel približevati tovornjak. Obkrožalo ga je šest črnih avtomobilov. En spredaj, en zadaj ter dva na vsaki strani. Ko so prišli do nas so se in avtov vsuli moški v maskah, oblečeni v črno. V rokah so imeli pištole. V znak predaje smo dvignili roke. Vsakega od nas sta prijela dva od njih. Zvezali so nam roke ter nam zalepili usta in nas porinili v tovornjak. Ko so ga zaklenili smo eno minuto mirovali nato pa smo se začeli premikati. Ob vsakem ovinku me je zvrnilo v stran. Gotovo sem pridobila kar nekaj modric. Čez nekaj minut smo se vstavili. Odprli so vrata kamiona. V nas je zarezal nočni mraz. Še vedno smo bili zunaj. K nam so pristopili spet isti ljudje v črnem in nam na grobo odlepili trakove iz ust. Nato so nam v usta zatlačili krpe napojene z smrdljivo tekočino. V trenutku, ko se je ta dotaknila mojega jezika sem zaspala.
Zbudila sem se v sobi brez oken in z železimi vrati. Bila sem sama.

Upam, da vam je všeč! Če vam je bom vesela vseh komentarjev in lajkov.
LYSM