Pisalnica
Hej!
Čas je za nov del moje zgodbe!
++++++++++++++++++++++++++++
'Res je mama, potrudila se bom po svojih najboljših močeh, kolikor jih še imam.' rečem tiho. Mama mi nakloni nasmeh. Zatem se loti pisanja seznama za v trgovino.
Jaz se odpravim do dnevne sobe in grem po stopnicah do moje sobe. Podobna je moji sobi v Sloveniji. Ima stene grahove barve, mizo iz smreke s stolom iz istega lesa, na sredini je postelja z ogrodjem prav tako iz smreke in na desni so prazne police. Ko vstopiš v prostor ti pogled preseka iz leve preseka lesena omara, les me spominja na češnjo. V to omaro začnem zlagati svoje obleke. Zaradi podobnosti z domačo sobo, me je ta soba malo pomirila. Kasneje razpakiram še ostale stvari. Ko sem končala, se odpravim do kuhinje.
Mama je vsa urejena stala pri pultu in brskala po svojem telefonu. Natočila sem si kozarec vode in z njim vzela svoje zdravilo, antidepresiv Deprix. To eno izmed redkih zdravil po katerem nisem še bolj depresivna.* Mama me še vedno ne opazi. To mi šlo najbolj na živce v Londonu, občutek, da sem nevidna. Najprej sem ga imela le v šoli, kasneje pa se je kot plevel razrasel mojem življenju. Upam, da je ostal v tistem prekletem mestu.
*Nekateri antidepresivi lahko povečajo depresivne misli, to sem se naučila v šoli letos.
S previdnimi in počasnimi koraki se odpravim do kavča, da bi zaspala. *i*Zate bo najboljše, da ostaneš tu, zunaj itak nisi zaželena. Zakaj se ne boš šolala od doma? …*i* Moj mali glasek v glavi, še vedno ne utihne. Krade mi spanec ponoči in tudi v tem trenutku. Čas je, da storim, kar sem ponavadi naredila v Londonu, šla bom in upala, da zvoki okolice preglasijo glasek. Tukaj sicer ni mestnega vrveža, ampak le mati narava, ki jo imam zelo rada.
'Gaja v lokalno trgovino grem po hrano. Bi šla z mano?' me iz mojega razmišljanja prebudi mama. 'Rada bi šla malo na sprehod, da umirim svoje misli. Če, potrebuješ pomoč mama grem lahko s tabo.' se ponudim. 'Mislim, da ne potrebujem pomoči, hvala za ponudbo. Pazi v gozdu, da se ne izgubiš, zmenjeno?' odgovori mama. 'Zmenjeno' rečem in odhitim do svoje sobe po mehko modro jopico. Slišim, kako se mama odpelje z avtomobilom. Komaj čakam, da zadiham čisti zrak.
++++++++++++++++++++++++++++++
Vitica
Čas je za nov del moje zgodbe!
++++++++++++++++++++++++++++
'Res je mama, potrudila se bom po svojih najboljših močeh, kolikor jih še imam.' rečem tiho. Mama mi nakloni nasmeh. Zatem se loti pisanja seznama za v trgovino.
Jaz se odpravim do dnevne sobe in grem po stopnicah do moje sobe. Podobna je moji sobi v Sloveniji. Ima stene grahove barve, mizo iz smreke s stolom iz istega lesa, na sredini je postelja z ogrodjem prav tako iz smreke in na desni so prazne police. Ko vstopiš v prostor ti pogled preseka iz leve preseka lesena omara, les me spominja na češnjo. V to omaro začnem zlagati svoje obleke. Zaradi podobnosti z domačo sobo, me je ta soba malo pomirila. Kasneje razpakiram še ostale stvari. Ko sem končala, se odpravim do kuhinje.
Mama je vsa urejena stala pri pultu in brskala po svojem telefonu. Natočila sem si kozarec vode in z njim vzela svoje zdravilo, antidepresiv Deprix. To eno izmed redkih zdravil po katerem nisem še bolj depresivna.* Mama me še vedno ne opazi. To mi šlo najbolj na živce v Londonu, občutek, da sem nevidna. Najprej sem ga imela le v šoli, kasneje pa se je kot plevel razrasel mojem življenju. Upam, da je ostal v tistem prekletem mestu.
*Nekateri antidepresivi lahko povečajo depresivne misli, to sem se naučila v šoli letos.
S previdnimi in počasnimi koraki se odpravim do kavča, da bi zaspala. *i*Zate bo najboljše, da ostaneš tu, zunaj itak nisi zaželena. Zakaj se ne boš šolala od doma? …*i* Moj mali glasek v glavi, še vedno ne utihne. Krade mi spanec ponoči in tudi v tem trenutku. Čas je, da storim, kar sem ponavadi naredila v Londonu, šla bom in upala, da zvoki okolice preglasijo glasek. Tukaj sicer ni mestnega vrveža, ampak le mati narava, ki jo imam zelo rada.
'Gaja v lokalno trgovino grem po hrano. Bi šla z mano?' me iz mojega razmišljanja prebudi mama. 'Rada bi šla malo na sprehod, da umirim svoje misli. Če, potrebuješ pomoč mama grem lahko s tabo.' se ponudim. 'Mislim, da ne potrebujem pomoči, hvala za ponudbo. Pazi v gozdu, da se ne izgubiš, zmenjeno?' odgovori mama. 'Zmenjeno' rečem in odhitim do svoje sobe po mehko modro jopico. Slišim, kako se mama odpelje z avtomobilom. Komaj čakam, da zadiham čisti zrak.
++++++++++++++++++++++++++++++
Vitica
Moj odgovor:
depresivnanapol
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
čisto sem obupana, preveč si jemljem stvari k sebi
Hej!
Imam 2 težavi in bi si res želela, če mi kdo pomaga vem, da je ena bolj zakomplicirana kot druga ampak postala bom anksiozna.
1. V šoli se dobro razumem z sošolkami, sošolci. Ker sem prvi letnik sem dobila nove in novo sošolko, z katero sem se povezala na začetku. Bilo je vse okej nekaj časa razumele sva se super sej se še zdaj... ampak mi je rekla, da sem tečna. Tudi spoznala sem sošolca in sma bila skupaj ampak se razhajava, ker mi je povedal danes v obraz, da sem dosadna. Baje preveč govorim in čisto sem obupana. Ne vem kaj naj, osamljena sem že nekaj tednov in preprosto nekaj mi manjka pa ne vem kaj:cry:. Kaj naj, da ne bom naporna in tečna. Nikoli ne bom nikogar primernega našla zase, če bom tečna, občutek imam, da sem že staršem in vsem po vrsti:sob:.
2. Grozno se počutim, ker imam probleme z dioptrijo in očmi, morala bi iti na pregled že v začetku novembra poslali so mi, da pridem komaj maja na vrsto, vsega sem kriva, ker se mi dioptrija prehitro slabša in se potem vsi name bunijo. Čisto sem obupana, ker imam tako rada tega okulista, ki ga imam ker je tako fajn, preprosto ima nek poseben odnos do mene in izžareva tako prijetnost in prijaznost... ne predstavljam si kako bo, ko več ne bom šla k njemu ali pa ko več ne bo delal tu kjer je zdaj... kako se naj sprijaznim z tem, da ne bo vedno moj okulist? Preprosto ga imam preveč rada in je najboljši zdravnik, ki sem ga spoznala v življenju:sob:. Vsak dan mislim samo na pregled za oči.
Prvi problem je najhujši, kaj če padem v depresijo??
Imam 2 težavi in bi si res želela, če mi kdo pomaga vem, da je ena bolj zakomplicirana kot druga ampak postala bom anksiozna.
1. V šoli se dobro razumem z sošolkami, sošolci. Ker sem prvi letnik sem dobila nove in novo sošolko, z katero sem se povezala na začetku. Bilo je vse okej nekaj časa razumele sva se super sej se še zdaj... ampak mi je rekla, da sem tečna. Tudi spoznala sem sošolca in sma bila skupaj ampak se razhajava, ker mi je povedal danes v obraz, da sem dosadna. Baje preveč govorim in čisto sem obupana. Ne vem kaj naj, osamljena sem že nekaj tednov in preprosto nekaj mi manjka pa ne vem kaj:cry:. Kaj naj, da ne bom naporna in tečna. Nikoli ne bom nikogar primernega našla zase, če bom tečna, občutek imam, da sem že staršem in vsem po vrsti:sob:.
2. Grozno se počutim, ker imam probleme z dioptrijo in očmi, morala bi iti na pregled že v začetku novembra poslali so mi, da pridem komaj maja na vrsto, vsega sem kriva, ker se mi dioptrija prehitro slabša in se potem vsi name bunijo. Čisto sem obupana, ker imam tako rada tega okulista, ki ga imam ker je tako fajn, preprosto ima nek poseben odnos do mene in izžareva tako prijetnost in prijaznost... ne predstavljam si kako bo, ko več ne bom šla k njemu ali pa ko več ne bo delal tu kjer je zdaj... kako se naj sprijaznim z tem, da ne bo vedno moj okulist? Preprosto ga imam preveč rada in je najboljši zdravnik, ki sem ga spoznala v življenju:sob:. Vsak dan mislim samo na pregled za oči.
Prvi problem je najhujši, kaj če padem v depresijo??
Obvestila
1.9.2024
Veliki literarni natečaj "NAJST"
Sodelujte na natečaju "NAJST," ki ga najdete v rubriki FESTIVAL!
Dogodek je del programa bralne kulture, ki ga sofinancira Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.
POIŠČI PILOVCA/KO
Pogosta vprašanja
POSVOJI ŠNOFIJA!
Priljubljene objave
Oglas
Zadnji odgovori
ta blog je super!!!!! lovam in seveda spremljam:sparkling_heart::sparkling_heart::sparkles
Omajgad kok si dobre stvari dobila:heart_eyes::sparkles::blush: ...
