Hej! kako si? rada bi ti pokazala zgodbo, o kateri sanjam že nekaj časa. Oprostite mi za čisto vse pravopisne napake. Upam, da vam bo všeč. Uživajte! (:
1. POGLAVJE

Če želiš, da ti povem to zgodbo, se boš moral najprej pripraviti, ker ta resnično ni kar tako. Zato te torej prosim – umiri se, globoko vdihni in se pripravi na popolno, neizbežno polomijo. Upam, da si se udobno namestil v naslanjač. In prosim te, odloži tisti prekleti telefon. Ugasni luči, utišaj tisto nenehno, živčno brnenje v žepih, ki te neprestano opozarja na tvojega najljubšega pevca ali pevko, in me pozorno poslušaj. No, glede luči, če bereš ponoči, kakor jaz, jo prosim pusti prižgano. Spet si pogledal telefon. Ja, videla sem te. Nehaj, ali pa ti ne povem naprej. No, najlepša hvala.

Življenje z nami, navadnimi ljudmi, že tako ali tako nikoli ni pretirano prijazno. To navsezadnje že sam dobro veš iz lastnih izkušenj.

Vsak človek ima kdaj slab dan, ko se mu zdi, da se je ves svet zarotil proti njemu; dan, ko se po nesreči polije z vročim kakavom, ko zamudi zadnji jutranji avtobus ali pa ko mu spodleti pri testu v matematiki. A junakinjo te zgodbe ... no, njo je življenje naravnost sovražilo.Umirala je vsak dan, skoraj dobesedno.

Predstavljaj si svojo simpatijo, kako hodi po hodniku. Jo imaš v glavi? No, zdaj pa si predstavljaj, da ta simpatija pride čisto do tebe. Na svojem obrazu začutiš njeno toplo sapo. Čisto pred tabo je že. In potem… te požre. Ja, precej nenavadna primerjava. A zapomnite si ta prizor. Na koncu boste izvedeli, zakaj.

Kdo mi je povedal vse te zmešnjave in samo zgodbo, pa ti seveda povem šele na samem koncu. Šele takrat, ko boš sploh razumel o čem gre njeno zmešano življenje.

Torej, vse skupaj se je začelo pred nekaj leti, ko je bila stara približno 12 let. Ampak junakinjino življenje kljub temu, da je bila zelo mlada ni bilo niti približno tako preprosto, varno in nedolžno, kot je tvoje in moje. Niti blizu. Potem pa so tu še najstniške težave in nekaj posebnih skrivnosti, ki jih mi ne bi zlahka sprejeli.

Verjetno te zanima kakšna je na pogled. Adriana ima goste, valovite črne lase. Njene oči so kot hladen val, ki te osveži na vroč poletni dan. Je podhranjena, amapk ima še vseeno lepo postavo. Dobro zna tudi skrivati svoja prava čustva.

Saj veste, kako odrasli nenehno, kot pokvarjene plošče, ponavljajo tisti enaki, stari in oguljeni izrek: »Če imaš v življenju hudo težavo, se vedno zaupaj starejši osebi.« Govorijo nam, da bo svet v trenutku postal lažji in lepši, če svoje breme razdelimo z nekom, ki ima več izkušenj. In tako naprej in tako naprej… No, za Adriano je bilo to navodilo popolnoma neizvedljivo in nemogoče. Sedeti v sobi, polni klepetavih ljudi, in v sebi nositi zavedanje, da bi tvoja ena napačna besedica lahko v sekundi uničila celoten svet, te za vedno spremeni. Adriana ni imela tistega luksuza, da bi bila lahko šibka ali prestrašena. Morala je močno stisniti zobe, ko so vsi drugi okoli nje jokali, in ostati popolnoma mirna, ko je okoli nje divjal najhujši kaos. Veste, največji izbruhi jeze pridejo iz mirnih in dobrosrčnih ljudi. In Adriana je bila na žalost ena od teh. To ni zgodba o popolni, bleščeči herojinji z lahkim srcem. To je zgodba o dekletu, ki je moralo prehitro odrasti.

Ker če bi Adriana le enkrat naglas povedala tisto, kar jo je tako neusmiljeno težilo v prsih, če bi pred komerkoli izrekla le eno samo, napačno besedo o svoji veliki skrivnosti, bi vsi skupaj v tistem trenutku ostali brez oceanov, brez morij, brez vsake kapljice vode na tem planetu. Predstavljajte si ta svet, v katerem bi vsa mogočna modrina preprosto izpuhtela v prazen nič. Presahli vodnjaki, razpokana in gola morska dna ter suha zemlja, ki hlasta za kančkom vlage. Grozljivo, kajne? Torej ne bi bili več modri planet, ampak verjetno peščeni planet. Adriana Eskran je takrat, ne da bi kdor koli sploh slutil, dobesedno odločala o usodi vseh nas. V svojih drobnih, podhranjenih rokah je držala življenje vsakega živega bitja na tem planetu, čeprav je bila na zunaj videti le kot povsem navadno, tiho dekle iz revne ribiške vasice. Obdržala je skrivnost, ki nas je rešila vseh muk, in cena za to je bila pošast. Ja, prav si prebrali! Pošast. V tistih najtemnejših trenutkih, ko so stene njene sobe postajale pretesne, je bila prisiljena biti iskrena sama s sabo. Priznala si je tista globoka čustva, ki so jo sploh še držala pri življenju.

Mraz v njihovi stari, s slanim zrakom prepojeni leseni koči je bil tistega jutra neizmerno oster. Adriana se je zbudila, še preden je vzšlo sonce, prekrita s težko, grobo odejo, ki pa ji sredi zime ni nudila dosti toplote. Iz majhne kuhinje v pritličju je slišala tihe, težke korake svojega očeta. Zaslišala je rožljanje stare posode in pridušeno kašljanje – oče je pripravljal njun skromen jutranji obrok. Vsako jutro v tej vasici je bilo popolnoma enako. V zraku je vladal večen vonj po sušenih morskih mrežah, dimu in vlagi, ki se je zahrbtno zajedala v stene in v kosti. Zaradi revščine in nenehnega pomanjkanja hrane sta bila z očetom že dolgo hudo podhranjena. Njuna telesa so bila koščena, a sta še vseeno imela lepo postavo. Obrazi so bili bledi, oblačila pa strgana in večkrat zašita. Pa vendar je v njunih očeh tlel poseben ponos, ki ga morje prebivalcem te vasice nikoli ni moglo povsem odvzeti.

Adriana je počasi stopila iz postelje, z bosimi nogami začutila mrzle lesene podnice in si popravila sprano spalno srajco. Stopila je do umazanega okenčka, ki je gledalo naravnost proti sivi, megleni obali. V tistem trenutku, ko se je zazrla v meglo nad gladino, pa je globoko pod svojo kožo začutila dobro znan, težek in ritmičen pritisk. Nekaj se je premikalo in vrelo globoko na odprtem morju. V njenih kosteh je začelo utripati tiho, srhljivo svarilo, ki ga s prostimi očmi ni znal razbrati nihče drug v vasi. Vedela je, kaj prihaja. Uničujoči valovi so se rojevali nekje v črnem mraku obzorja in kmalu bodo brez milosti udarili ob njihove skale. Brez besed je stekla navzdol po škripajočih stopnicah in očetu v naglici namenila hiter, pomirjujoč nasmeh. Pograbila je kruh in stopila ven v mrzlo jutro. Slana megla se ji je takoj zlepila na lase in lica, ko je hitela skozi blatne ulice naravnost proti glavnemu pristanišču.

Blatne ulice so ji drsele pod bosimi nogami, ko je hitela proti glavnemu pristanišču. V zraku je vladal varljiv mir, a globoko v Adrianinem prsnem košu je nekaj divje udarjalo. Vsakič, ko se je morje pripravljalo na masaker, je v ustih začutila oster okus po rji, njene zenice pa so se razširile, kot bi gledala v čisto temo. Vedela je, kaj prihaja.

V pristanišču je bilo živahno. Mornarji so se glasno režali, nekdo je žvižgal veselo melodijo, prepričan, da je pred njimi miren in uspešen dan.

Adriana je stopila na pomol. Veter ji je lase lepil na obraz, ko je z globokim glasom presekala jutranji klepet: »Ne hodite ven. Danes ne.«

Žvižganje je v trenutku potihnilo. Izza velike lesene barke je stopil krepek, bradati ribič z brazgotino na licu in pljunil v vodo. »Kaj pa ti veš, smrklja podhranjena?« se je zlobno zarežal, da so mu drugi mlajši fantje prikimali. »Nebo je čisto, morje spi. Izgini domov h kašljajočemu očetu, preden te vržemo med rake!«

Adriana ni trenila z očesom. Strah je potlačila globoko vase in stopila korak bližje, naravnost pred starega kapitana. Njegov obraz je bil prepreden z globokimi gubami. Mož jo je nemo opazoval.

»Popoldne bo gladina popolnoma ponorela,« je zašepetala, a njene besede so imele težo skale. »Divji valovi bodo trgali les vaših bark in morje bo vzelo vsakega, ki bo takrat na odprtem. Prosim vas.«

Kapitan je najprej pogledal proti obzorju, kjer je bilo vse videti mirno. Nato pa je usmeril svoj ostri pogled naravnost v njene oči. V njih ni videl otroškega strahu, ampak strašljivo, globoko modrino, ki je utripala v ritmu prihajajoče nevihte. Vedel je, da njen dar nikoli ne laže.

V pristanišču je zavladala mučna, težka tišina, v kateri se je slišalo le pljuskanje vode ob les. Mož je globoko, zaskrbljeno vzdihnil, se obrnil k svojim možem in zavpil: »Privežite vrvi nazaj! Danes nihče ne izpluje!«

Adriana jim je znova rešila življenja. A nihče na tistem pomolu ni slutil, da ji to isto morje, ki ga tako dobro pozna, že kuha past, iz katere ne bo rešitve. Ampak zdi se mi, da med poslušanjem postajate vedno bolj nestrpni. Vidim vam v očeh, skozi te strani, da bi radi končno slišali nekaj o preteklosti te zgodbice. Radi bi izvedeli, kje točno se je vse skupaj zalomilo in kako je ta mit sploh nastal. Torej, začelo se je takole ...