Zdaj gre pa že zares!
11. POGLAVJE

Ko se je z divjim krikom prebudila iz tistih grozljivih sanj o mami Eleni Severin in ledenih ploščah, je Adriana sunkovito sedla. Zrak v njenih pljučih je hlastno krožil, srce pa ji je udarjalo ob rebra kot ujeta ptica. Pričakovala je, da bo pod sabo začutila trd plastičen stol bolnišnične čakalnice, a je namesto tega njena dlan zadela ob mehke, čiste bele rjuhe.
Zmedeno je pomežikala in si z dlanjo obrisala mrzle kapljice potu s čela. Med njenim težkim spancem so jo neznane roke očitno premaknile in jo nežno posadile v pravo bolnišnično posteljo. Soba, v kateri se je znašla, je bila precej večja od običajnih ordinacij. Bila je oblita s hladno jutranjo svetlobo, ki je prodirala skozi visoka okna, a v njej ni bilo tistega značilnega vonja po zdravilih. Dišala je po soli, algah in nečem neznano starem.

Obrnila je glavo in od čistega šoka skoraj okamenela. Na njeni desni strani je na sosednji postelji povsem mirno in z enakomernim ritmom spal nihče drug kot Gal. Njegovi pšenični kodri so bili razmetani po blazini, obraz pa je imel v spanju nenavadno miren, skoraj nedolžen. Malce dlje, v istem prostoru, pa sta na svojih posteljah spali še dve dekleti, ki jih Adriana še nikoli v celem življenju ni videla – dekle z oranžnimi kodri in še ena punca z rdečimi lasmi.

Na njeni levi strani, tik ob robu njene vzmetnice, pa je nepremično sedela soseda Tara.. Tara je bila že povsem budna, a herojinin pogled je bil popolnoma odsoten. Brez premikanja je zrla nekam daleč skozi okensko steklo, naravnost v praznino jutranje megle, kot bi bila ujeta v nekem drugem svetu.

»Jutro,« jo je s hladnim, tihim in monotonim glasom pozdravila Tara, ko je opazila, da je Adriana končno odprla svoje prestrašene oči.

Adriana ji od čistega šoka in prevelike količine strahu sploh ni mogla takoj odgovoriti; grlo je imela povsem suho, v prsih pa težek krč. »Tara?« jo je po nekoliko mučnih sekundah tišine plaho in prestrašeno poklicala.
»Ja?« je vprašala Tara, še vedno s tistim zmedenim, neprisotnim in odmaknjenim glasom, ne da bi sploh za milimeter obrnila glavo proti njej.

»Si... si sploh v redu?« jo je zaskrbljeno vprašala Adriana, ko je videla njen kamniti obraz.

»Mhm…« se je le na kratko in odsotno odzvala Tara. Nato pa je nenadoma, z robotskimi, togimi gibi vstala s postelje, si popravila oblačila in se obrnila proti izhodu. »Moram iti. Nujno se moraš pogovoriti z mojim bratom,« je rekla s tonom, ki je Adriani naježil kožo. Brez kakršnih koli nadaljnjih besed je odšla skozi težka vrata in jih tiho zaprla za sabo.

Adriana je vsa prestrašena obrnila glavo in pogledala proti Galu na svoji desni. Opazila je, da se je medtem, ko sta s Taro govorili, očitno že zbudil. Njegove ledeno modre oči so bile odprte in so nepremično, z nekakšnim skritim nemirom opazovale izpod razkuštranih las. Adriana je v čisti paniki in trmi z enim naglim gibom obrnila hrbet povsem stran od njega. Obrnila se je proti steni, užaljeno kot kakšen majhen, razvajen trileten deček, ki noče sodelovati pri igri.

»Hej!« je rekel Gal iz ozadja s tistim svojim globokim, melodičnim glasom. Ker se ni odzvala, je z obema rokama glasno pomahal v zraku, da bi njegova senca presekala svetlobo na steni pred njo. Adriana se je šele po nekoliko dolgih trenutkih ignoriranja počasi in z mrkim, sovražnim obrazom obrnila nazaj proti njemu.

»Kaj sploh hočeš od mene? Zakaj sem v tej sobi?« ga je ostro vprašala.

»Le dve stvari me zanimata,« je rekel Gal, se dvignil v sedeči položaj in jo fiksiral s svojim modrim pogledom. »Rad bi vedel, kaj se je v resnici sinoči zgodilo s tvojim očetom v kuhinji, in pa to, kaj za vraga boš naredila po tem najinem pogovoru.«

»Na prvo vprašanje si lahko odgovoriš kar sam, saj si bil tam! Za drugo pa boš moral še malce počakati,« mu je hladno in z očitnim obtoževanjem odvrnila.
Gal ob njenih besedah zmeden in ogorčen zmajal z glavo, njegova koža pa je postala bleda.

»Torej glede prvega vprašanja še kar naprej čakam na tvoj pameten odgovor, ker resnično nimam pojma, kaj se mu je zgodilo. Ko sem odšel skozi okno, je bil tvoj oče še povsem zdrav in je kuhal čaj spodaj,« je rekel s povsem resnim, trdnim glasom.

Adriana je ob njegovem zanikanju besno planila izpod odeje, solze pa so ji spet stopile v oči: »Kako ne veš?! Ne laži mi! Saj si ga ti sinoči zadavil! Prišel si v našo vas, vstopil v mojo sobo in počel tiste svoje krvoločne albinijske stvari, pred katerimi svari dnevnik strica Uroša!«

Galov obraz se je v tistem trenutku drastično spremenil; njegova albinijska narava je udarila na plan in njegove oči so nevarno, divje zažarele v poltemi bolnišnične sobe, polne besa. Stopil je s postelje in začel živčno hoditi sem in tja po prostoru. »Nisem bil jaz!« mu je nevarno in pridušeno zarentačil naravnost v obraz. »In prosim te, bodi že enkrat tišje glede Albinijev, saj so ljudje povsod okoli naju v tej zgradbi! Razen, če ... ne, ne, ne in ne! Oni so bili. Vedel sem, da nas bodo našli!«

»Kdo... kdo so oni?« je prestrašeno vprašala Adriana, ko je videla njegovo pristno jezo in preplah, ki ga ni mogel skriti. Gal se je ustavil tik ob njeni postelji, se nagnil nizko k njej in kratko, s čisto temo v očeh izrekel eno samo besedo: »Akademija. Moram takoj povedati Nereju in Doris, da so že tukaj.« Obrnil se je in mrzlično izstopil iz sobe.

»Sama sem,« je z globokim vdihom olajšano pomislila Adriana, ko so se vrata zaprla. Z rokami si je objela kolena. »Končno vsaj malo miru. Le kaj za vraga je Gal hotel reči s tistim vprašanjem: Kaj boš naredila po najinem pogovoru?« Njen prestrašeni razum je mrzlično poskušal sestaviti koščke te uganke, a njeno globoko, samotno premišljevanje je že v naslednji minuti grobo prekinil prav on.

Vrata so se z glasnim treskom odbila od stene, ko je Gal dobesedno divje vdrl nazaj v prostor. Njegov panični prihod je v enem samem delčku sekunde grobo prebudil dekleti, ki sta do sedaj na svojih posteljah povsem mirno spali. Obe sta se zdrznili in zmedeno planili v sedeč položaj, si maneč oči.

»Nera, Zala, takoj pokonci! Odhajamo! Takoj zdaj, gremo, premik!« je Gal z nizkim, paničnim in ukazovalnim glasom glasno ukazal obema. Stopil je naravnost k Arianini postelji, se nagnil nizko nad njo in ji pred obraz ponudil svojo veliko, bledo in odprto dlan. Njegove modre oči so bile polne divjega pritiska. »Adriana. Greš z nami?«

Adriana je povsem zmedeno, s solznimi očmi nemočno pogledala njegovo dlan. Pred očmi se ji je prikazal bledi obraz njenega očeta. »Čakaj ... kaj pa moj ubogi očka?« je vprašala s povsem zlomljenim, drhtečim glasom. »Kam sploh odhajate v takšni paniki? Kam sploh greste?!«

Gal jo je pogledal povsem resno, hladno in brez najmanjšega kančka omahovanja. Njegove besede so jo zadele kot najostrejši led. »Kdo ti pomeni več, Adriana? Mi ... ali tvoj oče?«

Adriana je obsedela kot pritisnjena ob neprebojni zid. To je bila najbolj kruta, najbolj nemogoča izbira. »To ... to je nemogoče vprašanje! Ne moreš me siliti v to!« je glasno zajokala in skrila obraz v dlani, medtem ko so ji solze tekle med prsti.

»On ali mi?! Odloči se že enkrat!« je neizprosno in z nevarnim podtonom zarenčal Gal.
Iz svoje postelje je takrat vstala Nera. Njena oranžna kodrasta griva je divje plapolala okoli njenega bledega obraza. Adriano je premerila z neizmerno hladnim, globokim in čisto prezirljivim pogledom. »Seveda bo ta blesava človeška deklica izbrala svojega ubogega očeta. Saj je le navadna smet. Zakaj se sploh trudiš z njo, Gal? Pusti jo tu,« je nesramno, s strupenim nasmeškom navrgla čez ramo.

»Nera, zapri usta in jo pusti na miru. Sama se bo odločila,« pa se je s sosednje postelje ostro vmešala druga sestra, Zala. Z rdečimi kodri in toplim obrazom je stopila korak naprej, naravnost med Nero in Adriano. Nagnila se je k prestrašeni deklici in ji toplo, neizmerno spodbudno ter polno varnosti pomežiknila z zelenimi očmi.

Adriana je v tistem neznosnem kaosu groze začutila droben, dragocen kanček varnega zavetja. Zali se je skozi solze hvaležno in plaho nasmehnila nazaj, nato pa zbrala ves svoj ponos. Obrnila se je naravnost h Galu, ki je še vedno čakal z iztegnjeno roko.

»Izberem vas ... Odšla bom z vami,« je hlipaje, z zlomljenim glasom, a z neupogljivo odločnostjo skozi solze končno izrekla svojo usodno izbiro. »Ampak od vas zahtevam le en sam, nepreklicen pogoj. Zahtevam, da bo moj očka tukaj v bolnišnici ostal popolnoma na varnem pred to vašo Akademijo.«

»Ja, v redu bo. Moja beseda velja, poskrbljeno bo zanj, nihče se ga ne bo dotaknil,« je hitro, z opaznim olajšanjem v glasu kimal Gal. V naslednjem delčku sekunde pa se je z bliskovito hitrostjo obrnil proti Neri in jo ošvrknil s tako strahovito besnim, morilskim pogledom, da če bi pogledi na tem svetu lahko ubijali, bi bila zlobna Nera v tistem istem trenutku že globoko pod mrzlo zemljo v grobu.

»No, potem pa gremo, premik, klan nas čaka zunaj!« se je nasmehnila rdečelasa Zala. Adriana je stopila iz postelje, Gal jo je močno zagrabil za dlan in celotna ekipa se je v popolni tišini pognala v divji beg skozi temne bolnišnične hodnike, novi usodi naproti.